Afere, grozote, korupcija, razpadanje družbenega sistema, politikantstvo, brezizhodnost… Je to značilno le za Slovenijo? Menim, da ne. Zelo podobno obdobje splošnega besa in/ali brezupa ob kratkem preletu spleta najdem tudi v ZDA. Za izhodišče poglejmo le primer težav z avtomobili znamke Toyota in se ga lotimo le preko spletne strani še vedno uglednega časopisa New York Times.
V včerajšnjem poročilu z zaslišanja pred kongresnim odborom je (spet) zaslediti dvome o ravnanju Toyote in tudi zveznega urada za varnost v cestnem prometu (NHTSA). Slednji je bil že prej osumljen neučinkovitosti in celo pretesne povezanosti z industrijo (hm, koruptivnosti?). Med drugim je bil NHTSA očitan tudi pretok kadrov med uradom in Toyoto. Déjà vu? No, če se v Sloveniji ob podobnih razkritjih pretoka kadrov (npr. gradbena podjetja <-> DARS, itn.) radi zgovarjamo na zelo majhno populacijo in posledične naravne omejitve števila strokovnih in sposobnih prebivalcev, naj bi tak argument v več kot dvesto milijonskih ZDA ne stal na prav trdnih temeljih.
Pojdimo naprej, oziroma malo globlje. Na ta isti članek se je nabralo 236 komentarjev. Že peščica prvih me prepriča, da si morata biti Slovenija in ZDA vsaj v določenih pojavih precej podobni. Začne se s tehnično ugotovitvijo, da so avtomobili dandanes tako zapleteni, da bi za lažje ugotavljanje napak morali imeti vgrajene »črne skrinjice« kot letala. Sledi temeljita nejevera o ravnanju Toyote in o varnosti njihovih vozil.
Tretji komentator se že blago nagiba k teoriji zarote in opozarja na primer zapornika, ki je bil obsojen zaradi povzročitve prometne nesreče leta 2006. Mož trdi, da je bilo nekaj narobe z avtom, to pa je bila Toyota letnika 1996. Torej naj bi bili »najbolj zanesljivi avtomobili« smrtno nevarni že več kot deset let preden so prišli s trakov tisti, ki so danes vpoklicani (menda od letnika 2007 naprej)? Hm, danes ni nič zanesljivega. NHTSA je zahtevala vpoklic nekaterih primerkov Toyote Camry letnika 1996 zaradi tempomata, ki ni vzdrževal nastavljene hitrosti, ampak jo je s pospeševanjem lahko prekoračil. Hm.
Takoj zatem pride najslajši komentar, ki pravi nekako takole: »Če bi bila zaradi Toyote ogrožena samo prsna bradavička, ne pa le življenja Američanov, bi o tem republikanci že pred leti sprožili zaslišanje pred kongresom, ko so v njem še imeli večino. Republikanci so zares razumeli, kaj je pomembno za Američane. Toyota je vedela, s čim se lahko izmuzne in s čim ne, ko so republikanci še imeli nadzor.« Déjà vu? Seveda, povsod so kakšne politične stranke, ki niso (več) na oblasti, a bi težave znale rešiti naglo in učinkovito.
Peti komentator meni, da je Toyota težave skrivala že dlje časa. Hkrati vrže temno senco na poročila potrošniških organizacij, ki naj bi napadala Detroit (domača tri avtomobilska podjetja) medtem, ko je Toyota izdelovala »smrtne pasti«. Šesti opomni na »smrtno nevarne varnostne blazine Honde«, »k eksplozijam nagnjeni« Ford Crown Victoria in druge avtomobile, ki se samodejno vžgejo ali imajo težave z zavorami. Zatem preskoči na banke, finančne »produkte« in zavarovalnico AIG, ceno, ki so jo plačali Američani in nagrade, ki jih ubirajo finančniki.
Sedmi sprašuje, zakaj Toyota porabi tolikšne milijone za lobiste v Washingtonu (lani 31 lobistov, v zadnjih petih letih skoraj 25 milijonov dolarjev) in predsednika ZDA poziva k udejanjenju obljubljenih sprememb. Osmi pravi, da vodilni ljudje gotovo trpijo, ko njihova podjetja preveč zrastejo in pridelajo še več denarja. To so takšne sitnosti! Naslednji vrže senco na člana kongresnega odbora za energijo, ki naj bi bil neusmiljen do podjetij, ki niso dala prispevkov za njegove »neskončne politične kampanje«. In tako naprej. Déjà vu?
Včeraj je NYT poročal tudi o naraščajoči jezi pri dobaviteljih Toyote. Nekdaj tesno spleteno omrežje (he, vam je izraz znan?) velikih japonskih korporacij in njihovih dobaviteljev, že vrsto let rahljajo in razpletajo prav njihovi nosilni deli – z odpovedmi sodelovanja oziroma manjšanjem števila dobaviteljev, nižanjem cen in zaostrovanjem pogojev. Skratka iz prijateljskih partnerstev, kakršna so gojila medsebojno pripadnost in simpatije, so nastali neusmiljeni kupoprodajni odnosi. Vzajemne naklonjenosti in ponosa je ostalo bolj malo ali celo nič. Minuli mesec je podjetnik, ki je (bil) majhen dobavitelj Toyote, prav bogokletno na televiziji izjavil, da od nje ne bo več sprejemal naročil. Déjà vu? Pomislite na mnoge slovenske podjetnike, katerih prihodki so izostajali zaradi neplačil s strani naših gospodarskih mini-velikanov.
Toyota naj bi bila v takšnem obsegu napadana zato, ker je postala simbol korporacijske Japonske. Zaradi tega se očitno vse socialne, gospodarske in politične težave Japonske prenašajo na Toyoto, pravi Hisao Inoue, pisec dveh knjig o Toyoti. Kljub temu so v zadnjih petih letih izdali približno ducat knjig o Toyoti, med katerimi se najde tudi takšne naslove: »Temna plat Toyote« in »Toyota, kakršne ne poznate«. V članku omenjajo tudi zadržanost uveljavljenih medijev pri kritiziranju Toyote, ki je največji oglaševalec v državi. Déjà vu?
Sicer pa v razbeljeno avtomobilsko sago vstopajo vedno novi akterji, zato preskočimo na spletno stran televizijske mreže ABC*, ki je pred dvema dnevoma objavila poročilo o preskusu profesorja za avtomobilsko tehnologijo Dava Gilberta z univerze Southern Illinois. Gilbert pravi, da pravi vzrok nevarnosti v Toyotinih avtomobilih očitno ni stopalka za plin (ali že prej obtožene dodatne preproge), ampak elektronika, ki naj bi ne bila ustrezno zaščitena (programirana) za primer kratkega stika. Profesor je o izsledkih obvestil tudi Toyoto, a menda v tednu dni od njih še ni dobil nobenega odgovora. Zanima me, ali ga bodo po objavi na televiziji poklicali na zaslišanje pred kongresni odbor. Tudi pri vrhovih najmogočnejše države se namreč po malem širi vonj po Toyoti.
Za malce tolažbe pa pustimo Toyoto in poglejmo še kaj drugega. Včeraj je NYT poročal tudi o rastočem seznamu ameriških bank, ki jim grozi zlom. Konec leta 2009 sta bili na tem seznamu 702 banki, kar je največ v zadnjih 16 letih. Še dobro, da so vse naše banke zdrave in trdne in je kakšno treba le majčkeno dokapitalizirati zaradi širitve poslovanja.
Ko smo že pri bankah: z novo zakonodajo bodo njim in izdajalcem raznih kartic v ZDA malo pristrigli peruti pri napeljevanju prezadolženih Američanov v še večje zadolževanje. Zakon pa ni zarezal v provizije na plačila s karticami izven ZDA, kar lahko velja tudi za spletna naročila. Te »menjalniške« provizije, ki dosežejo tudi 3 odstotke, letno nanesejo stotine milijonov dolarjev. Spletna prodaja se jim že zna izogniti z navedbo dolarskih cen, a te kaj lahko skrivajo še večji pribitek na tečaj kot si ga vzame izdajatelj plačilne oz. kreditne kartice. Kavljev je še več, a bistven je nauk zgodbe: Bodite pozorni na vse (ne)opazne stroške, ki vam jih zaračuna banka, saj deluje po načelu zrno na zrno… Banke pa niso ljubki ptički, katerim je marsikdo pripravljen natrositi tudi cel hlebec kruha.
Svoje stroške pa bodo v televizijski hiši ABC News klestili s »temeljito preobrazbo«, kar pomeni tudi, da bo brez službe ostalo od 300 do 400 od skupno 1.400 zaposlenih. Že pred tem je televizijska hiša CBS News odpustila ducate zaposlenih . Pri obeh hišah razumem, da bodo preostali morali delati »drugače«, kar verjetno pomeni bistveno več in bolj produktivno. Robotsko. Reciklirajoče in ne razmišljujoče. Déjà vu? ABC je del konglomerata Walt Disney, ki je nedavno tudi v naše kinematografe poslal risanko »Princesa in žabec«. Kdor je videl reklamni napovednik, že ve, da princesa ob poljubu uročenega žabca še sama postane žaba in ne nasprotno. Kakšna simbolika! Menda ima tudi ta risani film srečen konec. Upam, da ne samo film.
Tri dni pred tem je NYT poročal o milijonih državljanov, ki so ostali brez zaposlitve, brez prihrankov in bodo kmalu ostali tudi brez podpore za nezaposlene. Njihova kratkoročna perspektiva: do 1. maja (praznik dela!) jih bo brez podpore ostalo približno 2,7 milijona, dolgoročno pa bodo kljub zmerni gospodarski rasti verjetno brez zaposlitve (torej dela in zaslužka) več let. Takšnih, ki so brez zaposlitve že več kot pol leta, je 6,3 milijona. To je največ, odkar je leta 1948 vlada pričela voditi te evidence in dvakrat toliko kot v zgodnjih osemdesetih letih – drugem najhujšem povojnem obdobju doslej. Déjà vu?
Predvčerajšnjim so v NYT objavili članek o tem, da je več kot polovico izobraževalnih programov več deset tisoč bodočih zdravnikov interne medicine (kot razumem, gre za stažiranje) finančno podprla farmacevtska industrija. Ta je plačevala izobraževalno gradivo npr. žepne priročnike, obroke hrane, pisarniški material in vzorce zdravil. Gre za prelomen čas v karieri zdravnikov, ko pričenjajo zdravila predpisovati samostojno. Seveda gre tudi za nasprotje interesov, ampak denarja za zagotovitev neodvisnosti zdravnikov menda ni dovolj! Déjà vu?
Pa še ena sveža o orožju. Kljub temu, da je Barack Obama zadnje čase bolj tiho o ameriški “sveti” pravici do orožja, se nekateri očitno zelo bojijo sprememb. Zato v posameznih zveznih državah zadnje čase hitijo s precej uspešnim širjenjem pravic do orožja. Uspeva sprejemanje tudi takšnih predpisov, kakršni so bili v preteklosti že zavrnjeni.
Pod svobodnim soncem (demokracije) je torej veliko tegob in te so univerzalne. Slovenija ni nobena izjema, kot si morda radi domišljamo. Poglejmo na vse skupaj pozitivistično. Saj veste, vse zmoremo, če imamo cilj in voljo, potem lahko zberemo tudi moči. Ne hlepimo torej po neki izjemnosti pri aferah in korupciji, ampak po vzornosti reševanja takšnih stvari. Poglejmo drugam in bodimo potem boljši od njih.
* Če nikakor ne pridete do posnetka na spletni strani ABC News, kot se je zgodilo meni, poskusite tukaj, tukaj in tukaj. Video povezava, ki je bila še zjutraj tukaj, je tudi postala nedosegljiva. Déjà vu?