More biti, da je med bralci kdo opazil mojo nagnjenost k postopnemu prebiranju sobotnih časnikov, še zlasti njihovih prilog. Kaj lahko se mu/ji je to zgodilo zavoljo mojih občasnih - zagrenjenih, besnih ali izjemoma bolj umirjenih - opozoril na posamezne članke. Je kdo zaradi tega članek prebral, tukaj niti ni pomembno. Saj sem nekoč že zapisal, da si tukaj predvsem dajem duška. Oziroma se pridušam.
Slika: siol.net
Tokrat bi rad opozoril na pogovor novinarke Patricije Maličev s svežim Prešernovim (no, skladovim) nagrajencem Andrejem Rozmanom Rozo (Rozom?), ki je pod naslovom “Pri himni me ne moti bog, ampak to, da ne omenja sester” objavljen v Sobotni prilogi Dela. Čeprav je isker in lahkoten, v njem Roza izrazi tudi nekaj nejevolje. Oziroma, čeprav je Roza ob določenih vprašanjih majceno jezljiv, je ves pogovor prav iskriv in lahkoten. Skratka, res prijetno branje.
Posebno všeč in osebno blizu so mi bile naslednje duhovite Rozine (Rozove?) opazke:
Navijate za Slovence?
“Ja, če so dobri. Sicer pa ne. Vsekakor bi raje vozil slovenski avto in imel slovenski telefon, kot pa navijal za slovenske športnike.”
Na kateri stopnji je trenutno slovenski nacionalizem?
“Na zelo nizki. Razen za tiste, ki to izkoriščajo ali za politične točke ali za kompenzacije frustracij. Zdravi nacionalizem je zelo šibek.”
“Hotel sem reči ponos, klasičen nacionalni ponos … Nacionalizem je že sovraštvo do drugih in pretirano navdušenje nad svojimi. Državo bi morali imet radi kot varovalko pravne zaščite svojih državljanov.”
“…Skratka premieri stojijo pred štirimi slovenskimi zastavami in vmes so še štiri evropske. Temu se reče inflacija. Kako lahko kloniraš en simbol?! Če ti je sveta, je zastava lahko samo ena. Kaj boš s štirimi?! To je razčetverjeno. Oni zastave obešajo kot dekor, ker so jim snemalci ali kdorkoli že to sugerirali. To je tako, kot bi imel v cerkvi štiri Jezuse.”
Nato mi Roza s pomočjo Maličeve nenadoma ponudi ogledalo, v katerem ne povsem presenečen ugotovim, da sem precej zadrt jezikovni purist. To zveni še veliko huje, kot če mi kdo zabrusi, da sem bimbo. 
“Že Prešeren se je delal norca iz puristov. V Novi pisariji se zelo jasno zavzema za to, da se moramo sprijaznit z besedami tujega izvora in da moramo gojit živ jezik.”
“…Jezik je orodje. Je za to, da se razumemo. Če je besedo moč izgovorit in če jo je moč sklanjat ali spregat ter vstavit v slovenski stavek, ne vidim nobene težave. To, kar bi morali naredit, je, da se jezikoslovje začne intenzivno ukvarjat z živim jezikom… ”
“…Osnovna dolžnost sodobne slovenistike je po mojem ta, da iz ljudi končno prežene strah, da ne znajo slovensko. To se mi zdi najbolj grozno, ta strah: kako se reče po slovensko? Kako se pravilno reče pumpa? Tlačilka. Kdo bo rekel tlačilka? Nobeden. In nikakor ne bólnica, ampak bolnišnica. Puritanstvo je siromašenje jezika. Manjka nam pluralizma.”
“…Da bi lahko prišli do neke stopnje, na kateri bi lahko koeksistiralo več vrhov. Tudi pri slovnicah bi morali imeti dve, tri vzporedne. Ne pa da se prisega in pljuva na eno samo.”
Vendar se tudi tako simpatični avtoriteti ne bom predal brez obrambe. Smiselno in ustrezno zveneče slovenjenje tujih besed zagovarjam zato, ker sem prepričan, da (tudi jezikovno) razvit in samozavesten narod razmišlja v lastnem (maternem) jeziku. S posplošenim prevzemanjem tujih besed pa se temu na dolgi rok v veliki meri odrekamo.
Tri vzporedne slovnice? Še z učenjem ene same imamo težave. Zakaj potem več njih? Da nihče ne bi več vedel, kaj je še nekako prav in kaj popolnoma narobe? Pluralizem smo dobili v politiki in posledično še v gospodarstvu, pa kaj imamo zdaj od tega? Marsikdo bi rekel, da toliko slabega, da dobrega skoraj ne opazimo več. Pravila jezika za pusto uradno rabo naj bodo kar se da jasna in stalna, po drugi strani pa naj imajo avtorji svobodo kreativnih kršitev, ki jeziku dajejo barvo in duh časa. Obstanek takšnih domislic je tako ali tako nepredvidljiv, kar Roza sam malo kasneje odlično ponazori z neobstojnostjo imena obrtnika iz Shakespearovega Sna kresne noči.
Odlično kost je Roza navrgel s pumpo oziroma tlačilko. Slednjo jaz včasih puritansko uporabim tudi v pogovoru, a se mi zalomi, ko hočem povedati, kaj bom storil z njo. Natlačil zrak v zračnico? Včasih sledi komična nedoslednost: podaj mi tlačilko, da… napumpam kolo.
Po drugi plati me je groza pomisliti, kaj bi imeli danes, če bi Slovenci tuje izraze enostavno prevzemali že pred 150 leti. Tako bi pod takrat prevladujočim nemškim vplivom na primer za parni stroj posvojili besedo Dampfmachine oziroma dampfmašina in jo bržkone sčasoma poenostavili v dampmašina. Poldrugo stoletje zatem bi še vedno uporabljali dampmašino, za katero pa bi ob prevladujočem vplivu vsenavzoče angleščine mlajši rodovi logično menili, da gre za neke vrste smetiščni stroj.
Čisto na koncu mi je Roza spet zlezel pod kožo, ko je na vprašanje, zakaj wordove dokumente, ki mu jih pošljejo, iz pisave times new roman spreminja v arial?
“Bolj mi je všeč. Črke od ariala mi bolj ustrezajo, morda so one druge preveč časopisne. Z arialom bom lahko živel do smrti.”
Tristo kosmatih, enako počnem tudi jaz! Pisava arial (všeč mi je tudi calibri) je veliko bolj sodobna in berljiva. Times je bil oblikovan za časopis in prav na slabem časopisnem papirju, ki je namenjen naglemu uporabnemu ciklu, times deluje najbolje. Že v knjigah ni več povsem prepričljiv ali dopadljiv.
Times je za pisanje po mrtvih drevesih, kot se zadnje čase rad priduša Marko Crnkovič. Pri tem Crni povsem zanemari dejstvo, da je velik del njemu ljubih novih nosilcev vsebin izdelan iz predelanih trupel - mrtvega živalskega planktona in mrtvih alg.
Domislico o naši himni, ki je v naslovu članka, je Roza v pogovoru razložil simpatično, lepo in jasno. Zelo v nasprotju s silno kunštno ekshibicijo Marka Bauerja “Vsi Malevičevi možje” v isti Sobotni prilogi. Te grande complication sem se lotil iz opravljivske radovednosti, težavno branje pa nadaljeval kot umsko telovadbo. Po treh straneh sem ostal pretežno zbegan in povsem prepričan v svojo umsko preprostost. Me je kar prijelo, da bi za sprostitev še enkrat prebral Rozmana, a sem se raje lotil tega pisanja.
Želim vam prijeten preostanek dneva kulture.
P.S.: Po objavi tega pisanja sem se spomnil na lepo misel, ki sem jo pred časom prebral na blogu Marka Pavlihe: “Knjige te pravzaprav ne naučijo ničesar novega, ampak ti preprosto pomagajo videti tisto, kar je že v tebi.” Ni nujno, da je takšno pisanje objavljeno prav ali zgolj v knjigi.
3 komentarjev | 
mrakobnogleda kategorija | 
Permalink
Objavil bimbo
