Pasja opera v pogrošni državi

8.02.2010

Najprej vas opozarjam, da ste žrtev namerne manipulacije z naslovom. Ta je namenjen zbujanju pozornosti in preverjanju odziva. Sočnosti, ki ste se je morda nadejali, tu ne boste našli. Našli boste le razmeroma puščoben navedek iz sobotnega Dnevnika, ki pa nosi grozljivo osnovno sporočilo. Članek je napisala Tatjana Pihlar, poudarke v navedku pa sem dodal jaz:

Slika: dogspot.in

“V sagi z bulmastifi se je tudi izkazalo, da državljani nimajo praktično nikogar, ki bi v takih primerih zastopal javni interes. To je naloga državnega pravobranilstva, ki je sicer vložilo tožbo zoper odločbo kmetijskega ministrstva o vrnitvi bulmastifov lastniku, a jo je upravno sodišče zavrglo. Državno pravobranilstvo je ocenilo, da je ministrstvo s svojo odločitvijo ogrozilo varnost ljudi, vendar je njegova tožba “padla” iz povsem banalnih razlogov - vrhovno sodišče, kamor se je pritožil pooblaščenec dr. Baričeviča, je ocenilo, da bi državno pravobranilstvo za ta primer potrebovalo posebno pooblastilo vlade.

Državna pravobranilka Darinka Novak Zalaznik priznava, da jih je takšna odločitev vrhovnega sodišča presenetila, saj je doslej zadostovalo tudi splošno pooblastilo vlade, da jo lahko zastopa v posameznih primerih. Tako so v istem mesecu dobili dve različni sodbi - v enem primeru so jim priznali splošno, v drugem (bulmastifi) pa bi potrebovali posebno pooblastilo. Novak-Zalaznikova pravi, da so vlado sicer zaprosili zanj, a ker je upravno sodišče njihovo tožbo zavrglo prej, preden je vlada odločala o izdaji posebnega pooblastila, je prošnja zanj postala brezpredmetna. To se je zgodilo lansko poletje, v vladi pa so nam takrat pojasnili, da so na pravosodnem ministrstvu ocenili, da bi vlada pred izdajo takega pooblastila potrebovala stališče kmetijskega ministrstva.

“Državna pravobranilka Darinka Novak Zalaznik obžaluje, ker je zakon o upravnem sporu zasnovan tako, da je interes javnosti zelo težko zastopati. “Državno pravobranilstvo potrebuje najprej predhodni sklep vlade, potem še pooblastilo vlade, rok za vložitev tožbe pa je 30 dni od vročitve odločbe stranki. To problematiko bomo navedli v našem letnem poročilu, saj menimo, da bi moral zakonodajalec znova razmisliti o načinu urejanja javnega interesa. Ob zdajšnji ureditvi je namreč interes javnosti težko zastopati,” poudarja Novak-Zalaznikova.”

Že pred menoj je isti članek povzel Ervinator. To je po mojem mnenju več ali manj vse, kar bi široko slovensko javnost moralo zares zanimati, saj gre (že spet!) za temeljno vprašanje padca ali obstanka pravne države. Smo se sposobni upreti večrazsežnostni mikavnosti bulvarske pasje opere, da bi se lahko posvetili ključnim odklonom v tej pogrošni državi? Zahtevati, da se takšna zakonodaja nemudoma uredi? Naglo, preprosto in učinkovito!

 

P.S.: Izjemoma bodo komentarji zadržani in objavljeni šele po pregledu. Vsi odzivi, ki se bodo oddaljili od postavljene teme o pravni neurejenosti države in njene uprave, ali bodo kakorkoli posegali v osebne zadeve, bodo ostali neobjavljeni.


Roza iskrivost in vedra jezljivost

8.02.2010

More biti, da je med bralci kdo opazil mojo nagnjenost k postopnemu prebiranju sobotnih časnikov, še zlasti njihovih prilog. Kaj lahko se mu/ji je to zgodilo zavoljo mojih občasnih - zagrenjenih, besnih ali izjemoma bolj umirjenih - opozoril na posamezne članke. Je kdo zaradi tega članek prebral, tukaj niti ni pomembno. Saj sem nekoč že zapisal, da si tukaj predvsem dajem duška. Oziroma se pridušam.

 

Slika: siol.net

Tokrat bi rad opozoril na pogovor novinarke Patricije Maličev s svežim Prešernovim (no, skladovim) nagrajencem Andrejem Rozmanom Rozo (Rozom?), ki je pod naslovom “Pri himni me ne moti bog, ampak to, da ne omenja sester” objavljen v Sobotni prilogi Dela. Čeprav je isker in lahkoten, v njem Roza izrazi tudi nekaj nejevolje. Oziroma, čeprav je Roza ob določenih vprašanjih majceno jezljiv, je ves pogovor prav iskriv in lahkoten. Skratka, res prijetno branje.

Posebno všeč in osebno blizu so mi bile naslednje duhovite Rozine (Rozove?) opazke:

Navijate za Slovence?
“Ja, če so dobri. Sicer pa ne. Vsekakor bi raje vozil slovenski avto in imel slovenski telefon, kot pa navijal za slovenske športnike.”

Na kateri stopnji je trenutno slovenski nacionalizem?
“Na zelo nizki. Razen za tiste, ki to izkoriščajo ali za politične točke ali za kompenzacije frustracij. Zdravi nacionalizem je zelo šibek.”

“Hotel sem reči ponos, klasičen nacionalni ponos … Nacionalizem je že sovraštvo do drugih in pretirano navdušenje nad svojimi. Državo bi morali imet radi kot varovalko pravne zaščite svojih državljanov.”

“…Skratka premieri stojijo pred štirimi slovenskimi zastavami in vmes so še štiri evropske. Temu se reče inflacija. Kako lahko kloniraš en simbol?! Če ti je sveta, je zastava lahko samo ena. Kaj boš s štirimi?! To je razčetverjeno. Oni zastave obešajo kot dekor, ker so jim snemalci ali kdorkoli že to sugerirali. To je tako, kot bi imel v cerkvi štiri Jezuse.”

Nato mi Roza s pomočjo Maličeve nenadoma ponudi ogledalo, v katerem ne povsem presenečen ugotovim, da sem precej zadrt jezikovni purist. To zveni še veliko huje, kot če mi kdo zabrusi, da sem bimbo. :-)

“Že Prešeren se je delal norca iz puristov. V Novi pisariji se zelo jasno zavzema za to, da se moramo sprijaznit z besedami tujega izvora in da moramo gojit živ jezik.”
“…Jezik je orodje. Je za to, da se razumemo. Če je besedo moč izgovorit in če jo je moč sklanjat ali spregat ter vstavit v slovenski stavek, ne vidim nobene težave. To, kar bi morali naredit, je, da se jezikoslovje začne intenzivno ukvarjat z živim jezikom… ”
“…Osnovna dolžnost sodobne slovenistike je po mojem ta, da iz ljudi končno prežene strah, da ne znajo slovensko. To se mi zdi najbolj grozno, ta strah: kako se reče po slovensko? Kako se pravilno reče pumpa? Tlačilka. Kdo bo rekel tlačilka? Nobeden. In nikakor ne bólnica, ampak bolnišnica. Puritanstvo je siromašenje jezika. Manjka nam pluralizma.”
“…Da bi lahko prišli do neke stopnje, na kateri bi lahko koeksistiralo več vrhov. Tudi pri slovnicah bi morali imeti dve, tri vzporedne. Ne pa da se prisega in pljuva na eno samo.”

Vendar se tudi tako simpatični avtoriteti ne bom predal brez obrambe. Smiselno in ustrezno zveneče slovenjenje tujih besed zagovarjam zato, ker sem prepričan, da (tudi jezikovno) razvit in samozavesten narod razmišlja v lastnem (maternem) jeziku. S posplošenim prevzemanjem tujih besed pa se temu na dolgi rok v veliki meri odrekamo.

Tri vzporedne slovnice? Še z učenjem ene same imamo težave. Zakaj potem več njih? Da nihče ne bi več vedel, kaj je še nekako prav in kaj popolnoma narobe? Pluralizem smo dobili v politiki in posledično še v gospodarstvu, pa kaj imamo zdaj od tega? Marsikdo bi rekel, da toliko slabega, da dobrega skoraj ne opazimo več. Pravila jezika za pusto uradno rabo naj bodo kar se da jasna in stalna, po drugi strani pa naj imajo avtorji svobodo kreativnih kršitev, ki jeziku dajejo barvo in duh časa. Obstanek takšnih domislic je tako ali tako nepredvidljiv, kar Roza sam malo kasneje odlično ponazori z neobstojnostjo imena obrtnika iz Shakespearovega Sna kresne noči.

Odlično kost je Roza navrgel s pumpo oziroma tlačilko. Slednjo jaz včasih puritansko uporabim tudi v pogovoru, a se mi zalomi, ko hočem povedati, kaj bom storil z njo. Natlačil zrak v zračnico? Včasih sledi komična nedoslednost: podaj mi tlačilko, da… napumpam kolo.  :-)

Po drugi plati me je groza pomisliti, kaj bi imeli danes, če bi Slovenci tuje izraze enostavno prevzemali že pred 150 leti. Tako bi pod takrat prevladujočim nemškim vplivom na primer za parni stroj posvojili besedo Dampfmachine oziroma dampfmašina in jo bržkone sčasoma poenostavili v dampmašina. Poldrugo stoletje zatem bi še vedno uporabljali dampmašino, za katero pa bi ob prevladujočem vplivu vsenavzoče angleščine mlajši rodovi logično menili, da gre za neke vrste smetiščni stroj. :-)

Čisto na koncu mi je Roza spet zlezel pod kožo, ko je na vprašanje, zakaj wordove dokumente, ki mu jih pošljejo, iz pisave times new roman spreminja v arial?
“Bolj mi je všeč. Črke od ariala mi bolj ustrezajo, morda so one druge preveč časopisne. Z arialom bom lahko živel do smrti.”

Tristo kosmatih, enako počnem tudi jaz! Pisava arial (všeč mi je tudi calibri) je veliko bolj sodobna in berljiva. Times je bil oblikovan za časopis in prav na slabem časopisnem papirju, ki je namenjen naglemu uporabnemu ciklu, times deluje najbolje. Že v knjigah ni več povsem prepričljiv ali dopadljiv.

Times je za pisanje po mrtvih drevesih, kot se zadnje čase rad priduša Marko Crnkovič. Pri tem Crni povsem zanemari dejstvo, da je velik del njemu ljubih novih nosilcev vsebin izdelan iz predelanih trupel - mrtvega živalskega planktona in mrtvih alg.

Domislico o naši himni, ki je v naslovu članka, je Roza v pogovoru razložil simpatično, lepo in jasno. Zelo v nasprotju s silno kunštno ekshibicijo Marka Bauerja “Vsi Malevičevi možje” v isti Sobotni prilogi. Te grande complication sem se lotil iz opravljivske radovednosti, težavno branje pa nadaljeval kot umsko telovadbo. Po treh straneh sem ostal pretežno zbegan in povsem prepričan v svojo umsko preprostost. Me je kar prijelo, da bi za sprostitev še enkrat prebral Rozmana, a sem se raje lotil tega pisanja. :-)

Želim vam prijeten preostanek dneva kulture.

 

P.S.: Po objavi tega pisanja sem se spomnil na lepo misel, ki sem jo pred časom prebral na blogu Marka Pavlihe: “Knjige te pravzaprav ne naučijo ničesar novega, ampak ti preprosto pomagajo videti tisto, kar je že v tebi.” Ni nujno, da je takšno pisanje objavljeno prav ali zgolj v knjigi.


Kdo je pravzaprav iz Butal?

2.02.2010

Iz niza biserov, ki jih neutrudno nabira eden od voditeljev Odmevov na TV Slovenija, njegov predsinočnji pogovor s policistom morda ne izstopa posebej, a se mi kljub temu vseeno zdi vreden zapisa njegovih najbolj pronicljivih vprašanj. Celoto si lahko ogledate tukaj (začne se pri 19m30s).

Voditelj Odmevov: Operativna in ne birokratska služba oziroma hiša bo to, je rekel Jevšek, vaš šef, na začetku. Koliko, 300 ljudi bo tam delalo, koliko bo konkretno teh, ki bodo delali na teh posebnih primerih?

Robert Črepinko, v.d. direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada: V te prostore se je preselila celotna uprava kriminalistične policije in nacionalni preiskovalni urad. In vseh 70 preiskovalcev, sedem vodij preiskav, so samo operativne naloge, torej nobenih sistemskih ali strateških nalog ti ljudje ne bodo imeli. (Črepinko le ponavlja številke, ki so bile malo prej jasno prikazane na zaslonu.)

Voditelj: In prioritete ta hip? S čim se ukvarja NPU? En mesec ste že ustanovljeni, od danes imate uradno svoje prostore… Kaj so to, tajkuni, prevzemi, afere?

Črepinko: Nacionalni preiskovalni urad se ne ukvarja ne s tajkuni, ne z aferami. Nacionalni preiskovalni urad se bo ukvarjal s preiskovanjem sumov kaznivih dejanj.

Voditelj: Dobro. Danes je bil tam na tej otvoritvi tudi direktor finske policije. Je to kakšno naključje?

Črepinko: Bil je tam namestnik direktorja finske policije, ki nam je - on in njegova enota - veliko pomagala pri različnih idejah, kako v našem okolju prilagojeno našim potrebam narediti enoto, ki bo ustrezna našim razmeram.

Voditelj: To ne pomeni, da boste za prvo nalogo imeli zaključiti afero Patria?

Črepinko: Ne.

Voditelj: NPU sicer kot v.d. vodite ta hip vi. Bo tako tudi ostalo, kajti veliko se govori o Hariju Furlanu, šefu, bivšemu šefu tožilske enote posebne… Kaj lahko tukaj izvemo?

Črepinko: Jaz vodim nacionalni preiskovalni urad po pooblastilu generalnega direktorja slovenske policije. Ko bodo izvedeni postopki za izbor in imenovanje direktorja nacionalnega preiskovalnega urada, bom jaz v tem uradu ostal kot pomočnik tega direktorja ali direktorice.

Se že kaj govori, kdo od njiju naj bi bil bolj podoben junakom iz Butal? :-)


Renault Wind alias Twingo targa iz Novega mesta

2.02.2010

Evo, pa smo ga dočakali: prvi iracionalen* serijski avtomobil iz Novega mesta. Lahko bi rekel tudi naslednja najboljša stvar za cvičkom ali pa celo pred njim. Dekadenca in avtomobilistični razvrat hedonistično-potrošniškega zahoda prihajata med dolenjske gričke. Renault je razkril prve slike malega kupe-kabrioleta, ki naj bi v veliki meri temeljil na tehniki Twinga in ga bodo izdelovali v novomeškem Revozu. Ime mu je - prav nič francosko - Wind. Morda pa sploh ni slabo, da bodo puščobno racionalni Clio II izdelovali v Franciji, kar je nedavno dvignilo precej prahu, tole Renaultovo igračko pa v Sloveniji. :-)

Slika: Renault via Auto Express

Revoz je še zdaj edina tovarna, ki izdeluje Twingo II in lani jih je zaradi potreb davčno spodbujenih evropskih trgov bruhala noč in dan. Medtem ko so imeli zaradi upadanja prodaje avtomobilov skoraj povsod hudega mačka, ubogi Dolenjci niso imeli časa niti za praznovanje prodajnih uspehov. Treba jih je bilo delati. Letos davčnih spodbud po Evropi menda ne bo več (toliko?), kar lahko pomeni tudi manj kupcev za Twinge. Ker bo umanjkala tudi (sicer manjšinska) izdelava modela Clio II, bi se Revoz lahko soočil s prehodom na varčevalni program. Po drugi strani pa jim kaj lahko tale mali vetrček s prekucno streho pomaga obdržati šampionski tempo.

Pri Renaultu menda trdijo, da je v Evropi možno prodati okrog 120 tisoč tovrstnih avtomobilčkov, in da si želijo odrezati velik del tega kolača (dolenjske potice?). Tekmecev je kar nekaj, a se mi zdi, da bolj malo resnih: Peugeot 207 CC (večji in gotovo dražji), Nissan Micra C+C (večja, ostarela in pri nas nikoli prav uspešna), Mitsubishi CZC (hm, kaj je že to?), recimo tudi Fiat 500 kabriolet (gotovo dražji in bolj salonsko nastopaški). Kaj torej pomeni velik delež tega trga? Četrtino, tretjino, polovico? Torej 30, 40 ali celo 60 tisoč dolenjskih sapic na leto? Hej, naj se jim sanje izpolnijo! V kriznem času bi še en bogat letni izplen Revoza deloval kot svež protikrizni veter v tej zatohli šentflorjanski dolini.

Še nekaj podrobnosti, ki sem jih našel na spletni strani britanske revije Auto Express: dolžina 3,83 metra, sedeža samo dva in pika, prtljažnik meri več kot 250 litrov in je enako prostoren ne glede na položaj strehe. Slednja je vpeta v tečaj v zadnjem robu in se spredaj nad vetrobranskim steklom dvigne ter v 12 sekundah prekucne pod pokrov nad prtljažnikom zadaj. To pomeni, da razkriti Wind niti ni pravi kabriolet ali roadster, ampak bolj kot ne targa, kar je bila svoj čas Porschejeva domislica. Motorji Winda naj bi bili taki kot v Twingu, jasno, prodaja v Veliki Britaniji pa naj bi stekla tik pred poletjem. Cena? Menda od 17.000 funtov naprej, a stavim, da bo Wind pri nas možno dobiti že za okrog 15.000 evrov. Bomo videli.

Lahko bi sicer potožil, da je Wind malo preskromen in da bi Renault moral narediti takšnega, kakršen je bil pred šestimi leti njihov prekrasni roadster z istim imenom, ki je ostal le oblikovalska študija. V Ženevi, kjer bo marca na velikem avtomobilskem salonu Wind prvič javno razstavljen, bo menda premierno na ogled še en dvosedi vetrnjak s plemenitima imenoma Pininfarina in Alfa Romeo. Vendar eno so sanje, drugo pa je resničnost. Avte je treba tudi prodati, zato upam, da se bo kalkulacija Renaultovim tržnikom dobro izšla, in da bo Revozu ta veter polno napihnil jadra. Za manj strahov in več optimizma.

Vam je ta dolenjski vetrc všeč?

 
* Pravzaprav je tole majhna laž, saj so v Revozu že pred leti krajši čas izdelovali povsem iracionalen Clio Renault Sport, zdaj pa že nekaj časa podobno iracionalen Twingo Renault Sport. V tretje gre rado, kajne? ;-)


Kdo zna zavezati vezalke?

31.01.2010

Z menoj je nekaj hudo narobe. Čevljev, ki sem jih po dolgotrajnem iskanju nedavno le našel, in z velikim zmagoslavjem tudi kupil, ne morem nositi. Vsaj ne tako preprosto, kot sem si glede na stare navade mislil. S svetlo rjavim usnjem barvno usklajene rumenkasto rjave vezalke se mi namreč stalno odvezujejo.

Poskusil sem že vse; tesno zategovanje čevljev in pentlje, bolj rahlo zategnjenost in zavezanost pentlje, kombinacije obojega, moledujoče prijazne besede, a ne pomaga prav nič. Tudi po najbolj sočnem in grozljivem preklinjanju vezalke zdržijo kilometer hoje ali celo manj. Potem spet napoči čas za počepe in zamolkle zvoke, ki jih oddajam v ovratnik vetrovke.

slika: http://zcoilblog.wordpress.com/2009/03/31/lacing-techniques-for-a-proper-fit/

Resda ni prvič v zadnjih letih, da sem naletel na čevlje s tovarniško vgrajenimi vezalkami, ki niso sposobne opravljati svoje funkcije. Tako rekoč od uveljavitve nadvse učinkovitega svobodnega tržnega gospodarstva občasno opažam, da vezalke niso več tisto, kar so bile v našem socializmu. So bolj pisane in zaradi tega morda celo malo lepše, a kaj mi pomaga lepota, če ne delujejo?!

Ob tem svobodni konkurenčni trg vsaj pri nas ni poskrbel, da bi ponudba nadomestnih vezalk sledila temu razmahu oblikovalskih dosežkov pri preprostih vrvicah. Danes je v bližnji splošni samopostrežni prodajalni izbira vezalk pičlejša kot v mali mestni špeceriji iste blagovne znamke pred dvema ali tremi desetletji. V prodajalnah s čevlji je ponudba le simbolično boljša, a nadomestnih konopcev za čevlje, ki so jih prodali pred pol leta nimajo in ne nameravajo imeti. Tako govorijo moje izkušnje.

slika: www.chinatraderonline.com/Lanyard/wrist-lanyard/Shoelaces-230051170/

Dosedanje težave s tržno zasnovanimi obutvenimi konopci sem lahko rešil z dvojnim zavezovanjem ali nakupom nadomestnih iz običajne ponudbe: črne, rjave in bele vezalke v nekaj dolžinah, ploščate ali okrogle. Dvojno zavezovanje tokrat ni rešitev, saj so vezalke na novih čevljih odmerjene minimalistično, kot bi pomotoma vgradili tiste, ki so bile sprva namenjene za osem številk manjšemu paru. Tudi zaradi barvne in oblikovne usklajenosti moram tokrat najdi bolj izvirno rešitev. Nekaj se mi že svita.

Pomorci uporabljajo množico vrvi in vrvic, ki jim jih tržno gospodarstvo ponuja v neštetih debelinah in barvnih kombinacijah. Potreben bo torej obisk ustrezne prodajalne, izbira barvnega vzorca, odmera prave dolžine in še rešitev za utrjevanje končičev. Ne bi rad imel čevljev s cofki. Če mi uspe estetska in funkcionalna rešitev, bi morda to lahko celo prodajal. :-)

Ali pa tudi ne. Danes je postala izdelava razmeroma preprostih in domnevno davno preverjenih izdelkov prava pustolovščina, nepredvidljiva za izdelovalce in za kupce. Vezalke so le vrh ledene gore. Poglejte, kaj se je zgodilo Toyoti, največjemu avtomobilskemu podjetju na svetu z najtrdnejšim slovesom kakovosti in zanesljivosti na svetu. Ta hip je na svetu menda skoraj deset milijonov pri Toyoti izdelanih avtomobilov s sumljivo stopalko za plin. Ta se med vožnjo lahko zatakne, s čimer vozniku oziroma voznici priredi pristen preskus iznajdljivosti in vozniških veščin. Po poročanju New York Times so v osumljeni združbi tudi že avtomobili nekaterih drugih znamk.

slika: www.automotive-association.org/en-us/dept_64.html

Še enkrat poudarjam: gre za stopalko za plin, ne za kakšen laserski-digitalno-satelitsko-mikro-multipleksen elektronski sistem, ki bi sproti napovedoval vreme na cilju poti in iskal temu ustrezajoče radijske postaje. Morda pa pedalni sklopi (in vezalke?) niso tako preprost izdelek, kot sem menil doslej. Potemtakem imamo Slovenci zelo high-tech industrijo, saj Cimos izdeluje pedalne sklope za številne avtomobilske znamke, Totra tekstil pa vezalke.

Vendar dopuščam tudi možnost, da je ta svobodna in tržno uravnavana družba zabredla že tako globoko, da ni več sposobna (pripravljena?) zagotoviti kakovosti in uporabnosti niti najosnovnejšim izdelkom. Se vam zdi tole pisanje potratno? Preveč besed za tako banalno temo? Strinjam se, dokler niste prisiljeni hoditi naokrog z razvezanimi čevlji, ali se boriti z neubogljivim avtomobilom.

Hej, kaj pa, če je s pedali za plin vse v redu, le da se zatikajo v razvezane vezalke?! Je treba opraviti vpoklic na primer pol milijarde parov čevljev namesto desetih milijonov avtomobilov? :lol:

 

P.S.: Spodaj so povezave na nekaj spletnih mest o vezalkah, ki bi me morda lahko odvrnile od zgornjega pisanja. A mi je bilo že zastavljeno manipulativno pametovanje škoda zavreči.  ;-)

http://www.paradajz.net/?p=1282

http://www.schloffer.si/zaaeita_nog/dodatni_izdelki/atlas_vezalke

http://znucanpodplat.wordpress.com/category/cevlji-z-zelenimi-vezalkami/

http://www.gore-ljudje.net/novosti/44971/

http://www.mojvideo.com/video-zavezovanje-vezalk/dc2c5cf87585a437ce09

http://ritemail-amazing.blogspot.com/2008/09/shoe-lacing-style.html

http://www.fieggen.com/shoelace/


Prav je in dobro, da pove, kaj misli!

31.01.2010

Sicer sem tukaj že obljubil, da se bom poskušal vsaj za nekaj časa vzdržati pametovanja in moraliziranja o nekem podjetju, njega prevzemu in njegovem glavnem prevzemniku. Obljubo bom prekršil, saj se mi zdi v najnovejši Sobotni prilogi Dela objavljen pogovor z dotičnim možem veliko preveč zanimiv in pomemben, da bi bil ob tem lahko čisto tiho.

Slika: http://www.kk.org/cooltools/archives/001756.php

Pogovor najdete tu pod naslovom “Johann ne more biti tajkun”, meni pa je zanimiv morda predvsem zato, ker vsaj zasilno odgovarja na nekaj vprašanj, ki sem (si) jih nazadnje zastavljal tukaj, pa tudi že dvakrat prej. Zatorej bi ob tem pogovoru moral vzklikniti: “Naposled!” Nenazadnje se mi dotični mož zdi tudi veliko bolj prepričljiv od svojega kolega, ki je isti novinarki odgovarjal za to Sobotno prilogo dobra dva meseca prej (pod naslovom “Res je, vrgli smo se v tok”).

Skratka, veseli me, da se je nekdo izmed tistih, ki so se praviloma potuhnili in/ali iz ozadja spuščali le meglo, osebno izpostavil in povedal tudi marsikatero tehtno misel. Menim, da je prav in dobro, da je B. K. povedal, kaj misli, če bi radi tovrstne afere reševali zrelo in produktivno, le pa po logiki ulice ali naglih sodišč.


Tarča + Hren -> upravno nepremičninska beda te države

25.01.2010

Pravkar sem na TVSLO 1 ujel drugo polovico oddaje Tarča, ki si jo bom nujno ogledal še enkrat v celoti s pomočjo spletnega arhiva. Zakaj sem tako prepričan, da je ta oddaja vredna še 70 minut? Ker je v tistem njenem delu, ki sem ga videl, Lidija Hren s sodelavci zelo odločno in prepričljivo razkrinkavala nepremičninske rabote slovenske birokracije.

Nakazali so mreže, ki razsuti državni aparat “samostojne in neodvisne Slovenije”, preko njega pa vse nas manj samostojne in neodvisne davkoplačevalce, letno ogulijo za okrog 24 milijonov evrov. S tem denarjem bi lahko vsako leto postavili štiri nove stavbe za ministrstva.

Ponovno so odprli temo praznih in celo propadajočih stanovanj ministrstva za obrambo (in potrato denarja za najbolj transparentne nakupe) in v veliko manjši meri ministrstva za notranje zadeve (in ignoriranje le-teh).

Izvedeli smo tisto, kar smo slutili ali opažali po koščkih: država se je nepremičninsko razlezla že na vse konce glavnega mesta, a ko jo državljani rabimo, je ne moremo najti nikjer. Pojavlja se le še v naših nabiralnikih, kamor pošilja odločbe in položnice. Seveda, drage zakupe steklenih ministrstev pri slovenskih nepremičninskih in privatizacijskih baronih mora nekdo plačati.

Krona vsega, absolutna zlata in z diamanti posuta krona pa je bila lakonična ugotovitev (ali pa je šlo za pritrditev) gospe ministrice za javno upravo, da država nima pojma… nima nobenega celovitega pregleda, nobene enovite evidence svojih nepremičnin. Nekaj malega je morda z zbiranjem podatkov o zakupih pomagala novinarska ekipa javnega zavoda, ampak to je kaplja v morje. Kdo ve, kje bi se dalo izvedeti, kaj vse s streho in vrati je morda v lasti države?

Vam povem: izvajalec epohalnega popisa nepremičnin, ki ga je bilo treba nujno izvesti pred koliko-že-? leti, da bi nas lažje vpeli v še en davčni primež. Ampak, glej šmenta, v Tarči nihče ni niti omenil tega natančnega in vestno izpeljanega (kajne?) popisa nepremičnin, s pomočjo katerega bi ministrica za javno upravo lahko v pol dneva dobila seznam (stanovanjskih) nepremičnin v državni lasti.

Le zakaj televizijcem in njihovim gostom to ni padlo na misel? Pa saj je menda jasno, da je vse nekje natančno popisano in pregledno urejeno! Saj je projekt popisa stal X milijonov in je bil zastavljen takorekoč vaserdiht!

Ja, kaj ta država sploh ve o sebi?! In kaj mi sploh vemo o svoji državi?!


Sarma je mamina jed

17.01.2010

Sarma! Skladno s starimi običaji smo jo jedli na Novega leta dan. Vendar tokrat ni bila božanska, oboževana in malikovana mamina sarma. Mati so na račun staranja in morda tudi kanca starostne malodušnosti letos - pravzaprav lani - odpovedali kuhanje novoletne sarme. Zato smo leto začeli z zelo bledim nadomestkom iz zbirke pogrej-in-pojej. Ta sarma je za svojo kategorijo industrijsko pripravljene hrane čisto solidna, le malo preveč začinjena. Seveda pa je z mojstrstvom starodavne domače obrti povsem neprimerljiva. Mamina sarma je (šmrk, bila?!) zakon.

Torej, če so mati kraljica sarme odpovedali službo, je nekdo moral prevzeti njih žezlo. Seveda prestolonaslednik. Težave so se začele že, ko sem od sarmska kraljice matere poskusil dobiti recept z vsemi skrivnimi opombami. Nemogoče, ker ga v bistvu ni. Večina je v kraljičini glavi, nekaj v dveh starejših kuharskih knjigah, kakšen pomemben drobec pa tudi v Pavlovem refleksu, ki kraljici med pripravo sproti narekuje določena in z leti privajena dejanja. Skratka, onega dne so bili mati za prenos znanja premalo zbrani, jaz pa preveč nestrpen in sem rekel, da se bom že nekako znašel. Saj sem se. Včeraj sem nabavil sestavine, danes pa sem se lotil svojega prvega kuhanja sarme. Jutranje sneženje me je le še dodatno spodbudilo k spoprijemu s tem izzivom. Sarma še posebno prija ob snegu in mrazu.

http://www.vegeta.podravka.rs/recipes/sarma-sa-suvim-mesom

Slika: http://www.vegeta.podravka.rs/recipes/sarma-sa-suvim-mesom

Prva izkustvena ugotovitev je padla že zgodaj. Naslednjič moram kupiti (naj)večjo skisano zeljno glavo. Če je premajhna, imaš lahko težave zaradi premajhnega števila oz. velikosti listov. Ali pa ti ostane del nadeva…

Drugič, če jedci niso ljubitelji prav kislih jedi, je zeljne liste koristno splakniti.

Tretjič, dobro razmisli, ali imaš pravo (dovolj veliko) posodo, da sarme ne boš kuhal v dveh, kot se je zgodilo meni.

Četrtič, nikogar ne zanima, da pri kuharju doma čislajo predvsem riž vrste basmati. Ta za sarmo ni prav primeren in pika.

Petič, preostanek zeljne glave je treba zrezati bolj na tanko. Če že ne zaradi okusa pa zavoljo videza.

Šestič, če že pomisliš na to, da se k čefurski* sarmi najbolj podajo čefurske* lepinje, kar je čisto res, in dobiš res dobre, jih kupi dovolj. Kar ostane še vedno lahko skriješ v zamrzovalnik.

Prvo polovico prvega preskusa sem opravil s 3-4. Polovico zato, ker smo jedli samo tiste iz (tlačnega alias “ekonom”) lonca št. 1. Drugi del se je kuhal brez tlaka a dlje. Poskusil ga bom za večerjo ali pa jutri. Oceno tri bi podelila moja dlakocepska žena, ki je res iskala dlako v jajcu. Sam sebi bi dal štirico, jasno. Sicer pa bomo videli, no ja, okusili, kakšna bo sarma po dnevu ali dveh. Solidna sarma se namreč s časom in pogrevanjem še izboljšuje… vse dokler se ne pokvari. :-)

Z receptom vam ne bom težil. Dokler ne dosežem popolnosti ni vredno, potem bo pa znanje itak prešlo na raven družinske skrivnosti. Recept lahko najdete tukaj, avstroogrsko nostalgični, severozahodnjaško moderni in zedinjenoslovensko zavestni tu,  jugonostalgiki in čefurji* pa tu (čeprav tega dodatka jedem nisem uporabil). Slednje in še koga bo morda zabavala tudi ta dobra tri leta stara novica o kislem zelju. :-)

Skratka, hotel sem povedati, da družinskega izročila ni vedno lahko prenašati iz roda v rod. Upam pa, da v primeru sarme ni nemogoče. Bomo videli (okusili) 1. januarja 2011. :-)

 

* Za uporabo besede čefur sem se po daljšem razmisleku odločil zavoljo zanimivega zapisa mame Sandre. Kljub temu, da sta Goran Vojnović in Sandra s svojim pisanjem tej besedi odvzela njen najbolj slabšalen prizvok, se vsem, ki sem jih z nje rabo morda prizadel. iskreno opravičujem.


Nakupovanje cunj štonk, razprodaje cunj štonk…*

16.01.2010

…ampak kljub temu sem se danes naposled domov vrnil zadovoljen, obut in oblečen. Zgodba se je začela z vidnim, ne pa tudi funkcionalnim razkrajanjem visokih zimskih čevljev, ki so mi zvesto služili približno desetletje, morda celo kako leto več. Kupil sem jih posebej zaradi nekega zimskega potovanja v notranjost Švedske. Polvisoke, usnjene z debelim podplatom iz prožne gume, robustne, a na žalost ne prav obilno podložene. Za vsak primer sem pred odhodom v polarni mraz vstavil še vložka iz filca, a ni bilo dovolj. Po nekaj urah postavanja na švedskem snegu in ledu sem imel občutek, da se mi je mraz neizbrisno zalezel v kosti stopala, kri pa zmrznila. Preživel sem, čevlji pa so odtlej v zmernejših zimskih razmerah vsako leto odslužili svojo tlako - vsega skupaj kak teden, dva ali tri, odvisno od snežnih razmer. Lani je okrasni sloj na robu razpokal, letos pa se je začel nemarno luščiti. Čevlji delujejo še v redu, niso pa ravno za med ljudi. :-)

Torej je bilo treba nabrusiti pete za peklensko popotovanje po trgovinah (glej naslov!). Pred novim letom nisem imel ne časa in ne volje, zato sem se tolažil, da bo v novem letu itak vse ceneje. Kriza je, zato bo tudi izbira dobra, sem si mislil. Tudi takoj po praznikih me ni prav nič vleklo v gnečo. Saj bo zime kmalu konec… Vendar me je neugledna obutev tako mučila, da sem vsak opravek izkoristil za ovinek do bližnje prodajalne z obutvijo. V minulem tednu sem tako obredel soliden del javno-skladiščnega nakupovalnega pekla in menda vse prodajalne z obutvijo v mestnem jedru. Nič. Ni modela. Ni številke. Ni kakovosti. Ni dovolj popusta. Predvsem pa ni bilo točno takega modela, kakršen mi je všeč, in bi ga imel do smrti: gozdarsko delovni tip čevlja brez okraskov, iz dobrega (ne kanarčkasto rumenega) usnja, s surovo gumo spodaj in po možnosti brez blagovne znamke gradbene mehanizacije.

Najbolj sem se uspeha nadejal pri ugledni domači znamki. Če že ne bo čisto pravi model, imajo vsaj dobre hribovske čevlje. Njihovo kopito pa tudi ustreza mojim tacam. Pa ni bilo čisto tako. Pripravljen na kompromis sem pomeril dva para njihovih robustnih čevljev, a nejevoljen ugotovil, da sta povsem različno ukrojena. Eden (izdelan na Kitajskem) je bil preširok, drugi (iz Romunije) pa se tudi nekako ni prilegal nogi. Je pa lepo, da vsaj napišejo, kje je roba izdelana. Lahko bi se pretvarjali kot veliko drugih “uglednih zahodnih” znamk. Bolj prepričljiva sta bila dva modela druge stare slovenske znamke, a sta bila le preveč hribovska za moj okus in potrebe.

Vem, težko je z menoj. Res težko. Skoraj toliko, kot z mojim nekdanjim sosedom, ki se je nekega dne v srednjih letih odločil, da mu najbolj ustreza določen kroj žametnih hlač in pika. Ker konfekcijska industrija že v socializmu ni imela razumevanja za takšne kaprice, mu je najljubše hlače potem izdeloval krojač. Menda kar po dva ali celo tri pare skupaj. Tako bi tudi jaz: nekaj modelov oblačil in obutve, naštudirana velikost in potem samo še obnavljanje zaloge, brez pomerjanja, brez tavanja naokrog. Naročil bi kar po telefonu, zdaj najbrž kar po spletu. “Hvala za naročilo g. Bimbo, naročeno bo dobavljeno čez pet tednov. Boste obenem kupili tudi 12 spodnjic kot običajno?:-)

No, danes sem se odločil za zadnji poskus. Točno tam, kamor me je že pred desetimi dnevi napotila žena, a je nisem ubogal. Me pač nič ni neslo tja. Ko bi jo le! Imeli so odlične primerke v želenem slogu, a le za manjše nogice. No, našel sem zelo dober približek tistega, kar sem iskal. Počutje dobro, cena solidna, na videz tudi kakovost. Naši nekdanji bratje bi menda rekli dragička. Poleg obuval je bilo ponujene tudi kup raznolike konfekcije. Ta me sicer ni zanimala ampak, ker…glej naslov!…, prav pa bi mi prišle kakšne nove hlače, sem obe očesi vrgel po njih. Mimogrede sta zrkli zaznali tudi puloverje. Padla sta dva po polovični ceni. Dva za ceno enega v petih minutah. S hlačami je bil, kot vedno, večji križ - veliko brskanja, malo izplena (tu vstavi okrog pol ure). Zadnji obupan pogled pred odhodom k blagajni je ob steni odkril še nekaj kosov. Eden je bil pravi. Prodajalka pa tudi, saj mi je brž prinesla še ene. Skužila je moj okus in mere in zadela. Torej sta padla še dva para hlač. Po polovični ceni.

Upam, da mi zdaj vsaj pol leta ne bo treba na pohod po cunje ali kaj podobnega, čeprav je današnji neverjetno uspel. Prav ponosen sem. Nakupovanje seveda še vedno štonk, je pa občutek po takšnem potrošniškem uspehu res dober. Ženo bom nekaj časa bolj ubogal. :lol:

 

* Povzeto po Hynklovem govoru iz Chaplinovega filma Veliki Diktator (od 1m02s do 1m12s).


Kakšne težave ima Petra Majdič?

15.01.2010

Petra Majdič nas že od ranega začetka tega leta razveseljuje s svojimi izjemnimi tekmovalnimi dosežki. Zato sem bil presenečen, ko sem s pomočjo spletnega mesta Financ našel blog zmagovalec.com z zapisom “Neizkoriščen (marketinški) potencial Petre Majdič“. V njem je nanizano nekaj razmislekov o tem, kaj in kako bi lahko Petra Majdič s svojimi pokrovitelji tržno izkoristila svoje športne uspehe in prehitro minljivo slavo. Med drugim omenja nekaj, kar sem opazil tudi jaz, ko sem o Petri Majdič želel izvedeti nekaj več osnovnih podatkov: npr. od kod je, kje in kako je začela s športom, kaj vse je dosegla, kdo so (bili) njeni podporniki, pokrovitelji…

Petra Majdič (menda in očitno) nima svoje uradne spletne strani, kjer bi bili prav ti podatki. Vendar sem z iskalnikom brez težav našel spletno stran z nenavadnim nazivom petra-majdic.nainternetu.com, a si s tem nisem mogel prav nič pomagati. Takoj ko je moj računalnik navezal stik s to stranjo, me je moj strogi protivirusni program opozoril, da je stran okužena s trojanskim virusom. Bimbo je potem po elektronski pošti poslal opozorilo o tem na naslova info@- in admin@-, a ni dobil nobenega odgovora in tudi ne zaznal ukrepanja. Čez nekaj časa je Bimbo spet iskal nekaj o Petri Majdič in našel povezavo na (navijaško) podstran zgoraj navedene domene. Začuda me je protivirusna zaščita tja pripustila. A kaj, ko je očitno stran obtičala v časovni zanki že pred letom ali dvema, prav dosti se pa tudi nisem upal sprehajati po nevarnem območju.

Morda bo kdo izmed najbolj radovednih bralcev ali bralk vprašal, zakaj me tako zanima Petra Majdič in njeni pokrovitelji. Zato, ker sem si ob zanimanju za razne nastope (izstope?) Bineta Kordeža in zgodbo Merkurja na hitro ogledal tudi zgodovino tega podjetja. Veste kaj, predhodnika Merkurja (trgovino z železnino) je pred 114 leti ustanovil gospod Peter Majdič. Bil je iz premožne družine, industrialec, ki je imel v lasti tudi predhodnico tekstilne tovarne Induplati Jarše. Ne vem, ali je Petra Majdič kaj v sorodu s tem Petrom Majdičem, čigar potomci so se po 2. svetovni vojni menda izselili - hči, ki je po očetu prevzela vodenje poslov, v Brazilijo. Majdičev je na območju od Domžal proti Kranju in širše kar precej, a kljub temu, kdo bi dlakocepil.

Merkur bi menda lahko odštel nekaj evrov za kakšen našitek na športnih oblačilih Petre Majdič; našitek z imenom podjetja, ki ga je ustanovil Peter Majdič. Morda še toliko bolj, ker je bil Bine Kordež, če se prav spomnim, nekoč sam kar uspešen tekač na smučeh ali biatlonec. Zdaj je videti, da Merkur podpira le “svoj” klub v Kranju. Ne vem, ali z njim dosegajo kakšne vrhunske rezultate, a morda ambicijam podjetja iz Naklega pri Kranju zadostuje karkoli. Vsekakor je vsakršno uspešno pokroviteljstvo prijetno, če je le denar zanj. Če le ne bi bilo krize, v kateri je treba odplačevati še privatizacijska zgrabi-dokler-moreš posojila. Pa vse je zakuhala politika, kot pravi Kordež (glej tu).

Torej, za težave Petre Majdič in drugih slovenskih športnikov niso krivi slabi športni funkcionarji in osebni menedžerji, ni kriva kriza in škripajoče finance domačih podjetij ali stiskaštvo tujih podjetij, niso krive slabe spletne strani. Ne! Kriva je politika, ki je spodbudila pretakanje mase denarja v najmanj produktiven kanal, kar si jih je možno zamisliti že v običajnih, kaj šele v kriznih časih. Petra Majdič je žrtev privatizacijsko-tajkunske politike.

 

P.S.: Ker vem, da s tem Kordežem in Merkurjem zveste bralke in bralce že utrujam, se bom v prihodnje poskušal obvladati in poiskati kakšen drug zanimiv primerek. Enega nam je pred časom na pladnju postreglo, enako kot Kordeža, naše ljubo vsakdanje Delo, a še nisem opazil, da bi kdo zabodel vanj. Zadevo še malo prežvekujem. :-)