Bimbovo blogokletstvo

Saj ne morem verjeti. Zdaj še Zavod! Naš ljubi javni zavod, ki je v moji mladosti postavljal in utrjeval merila visokega slovenskega jezika. V katerem so imeli posebno šolo dobrega nastopanja. Zdaj pa… saj nimam besed! Presodite sami. Napoved nocojšnjega predvajanja ruske nadaljevanke Bratje Karamazovi na siol.net in na rtvslo.si:

Režija: Yuriy Moroz, Igrajo: Sergei Batalov, Anatoliy Belyy, Pavel Derevyanko, Aleksandr Golubev, Sergey Gorobchenko.

Vas kaj zmoti? Se vam morda zdi bolj prav tole: Jurij, Sergej, Anatolij Belij, Derevjanko, Sergej Gorobčenko? Zaboga, kaj mora biti na tapeti vsaj tajkun ali predsednik države, da Zavodovci še znajo napisati Abramovič ali Gorbačov!?

Očitno ne, saj so imena v spremnem besedilu lepo napisana. Le čigava lenoba ali nemarnost je kriva za spake pri navedbah režiserja in igralcev?

Javni zavod ima občasno celo nekaj minutno TV oddajo za boljši jezik. Ima pravilnik o poklicnih standardih, v katerem je točka 1.9 Jezik. Ima tudi programske standarde, v katerih med drugim piše: 

V interesu javnosti RTV Slovenija deluje tako, da…
- skrbi za slovensko besedo, ki je temelj identitete Slovencev doma, v zamejstvu in po svetu…

Morda bi, če bi ne imeli toliko standardov, znali delati bolje. Vsaj najosnovnejše malenkosti.

Moje drobnjakarsko oko, ki ga sicer skrbi, da bo dvig cen pri T-2 sprožil kakšno podražitev tudi pri mojem operaterju, je zasledilo tole pomladno cvetlico (tu):

“S prvim marcem je telekomunikacijski operater T-2 podražil cene nekaterih storitev, nekatere storitve preoblikoval in spremenil svojo ponudbo, nekatere storitve tudi pocenil.”

Vsem, ki se na trgu tako ali drugače potegujejo za denar iz mojega žepa oziroma našega družinskega proračuna tukaj nepreklicno sporočam, da lahko svoje cene dražite (karkoli že to pomeni) do onemoglosti. Zanimanja in skrbi bodo deležne le morebitne podražitve vašega blaga in storitev, oziroma dvigi cen le-teh.

Po drugi strani kot kupec z veseljem odobravam vsakršno pocenitev blaga in storitev, do pocenitve cen (karkoli že to pomeni) pa sem povsem ravnodušen.

Tole pisanje posvečam jezični Alcessi, kateri se večkrat vrinem na njen zanimiv losji blog. Tam jo - običajno z uspehom - iz varne razdalje (skupaj z drugimi) izzivam in se sladim nad občasnimi več-jezikovnimi akrobacijami. Alcessa ponuja tudi zanimive spletne povezave za ljubitelje jezikov in besed, nekaj jih najdete tudi na hibernirani Situaciji. Bržkone bo zapis pritegnil tudi mamo Sandro, ki ob besednem ustvarjanju zadnje čase rada veliko kuha in šiva.

Slika: vf.uni-lj.si

Povod za to pisanje je podrobnost – sem že kdaj zapisal, da je hudič in pol v podrobnostih? – iz članka Zorane Baković o kitajskih hekerjih, ki je bil pod naslovom “Med črnim in rdečim” objavljen v najnovejši Sobotni prilogi Dela. Navdušila me je kitajska domiselnost pri večpomenski udomačitvi besede hacker. Zame je to vzoren primer vitalnosti nekega jezika oziroma lucidnosti naroda, ki ta jezik uporablja in posodablja. Francoščina, nemščina in slovenščina tako vitalne domiselnosti v tem primeru očitno ne premorejo.

“Po kitajsko je heker »hei-ke«, kar je ena od tistih spretno sestavljenih transliteracij, ki ne samo da po zvoku posnema izvirni pojem, temveč tudi z dvema kitajskima pismenkama, ki dobesedno pomenita »črni gost«, kar osvetljuje bistvo njegovega pomena. Odkar so kitajski hekerji začeli delovati v imenu maščevanja za ponižujoče bombardiranje, so sami sebe začeli imenovati »hong-ke« – »rdeči gosti«. S tem poudarjajo domoljubje kot vodilni motiv za prodor na ameriške internetne strani, najpogosteje s preprostim ciljem, da jih sesujejo.”

Zdaj pa poskusite na podoben način razložiti pri nas že kot kuga razširjeno dvolično novoslovensko besedo manager oziroma menedžer. Kakšen visoko leteč pripadnik tega novega (?) poklica (ali kaste) občasno uporabi celo menažer. Morbit kje zapiše tut cukr, kufe, šporget, pa kolmkišta. Priznam, kakšna tuja beseda zna v slovensko popačeni obliki sčasoma postati prav luštna.

Ko sem že pri jezičnem nakladanju, se bom lotil še izkušnje izpred nekaj tednov. Med branjem opisa neke tehnične naprave sem se dlakocepsko zaletel v angleški izraz updatable. Gre za programsko opremo, ki jo je moč posodobiti oziroma ažurirati. V nobenem izmed slovarjev, ki jih uporabljam, nisem našel slovenske ustreznice, mnogi pa ne poznajo niti angleškega izvirnika.

V takšnih primerih si pomagam z obvodi čez kak drug jezik. Besedilo mi je bilo na voljo tudi v nemščini, kjer se je prevajalec neposrednemu prevodu spretno izognil s prerazporeditvijo stavčne zgradbe ob ohranitvi temeljnega sporočila. Ob tem sje uporabil kleno nemško besedo “updaten”! V francoski različici je najti lepo zvenečo besedo actualisable. Ne vem, zakaj v nemščini ni bila raje vpoklicana beseda Aktualisierung. Morda ni povsem ustrezna. Po nemškem in francoskem obvodu torej nisem uspel najti slovenske ustreznice. Dobro, če orodja ne pomagajo, je pač treba malo razmisliti.

Nekako logična se mi je zdela beseda posodobljiv, a je ne papirni niti spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika (zame α in ψ pri jezikovni orientaciji) ne poznata. Pomagal ni niti spletni slovar informatike. Kaj pa prinese preverjanje prakse s pomočjo Googla? Na večkratno iskanje besede posodobljiv vrne različno število zadetkov - od deset do nekaj več. Večina zadetkov sicer napeljuje na spletne prodajalne, a je med njimi tudi spletno mesto Microsofta, zato sklepam, da so besedo uveljavili prav oni. Posodobljiv sem torej sprejel kot pravo rešitev in jo dodal črkovalniku v svojem Wordu. Upam, da bo sčasoma tudi strokovno pripoznana, potrjena in da bo našla pot v slovarje.

Z naglim razvojem znanosti in naraščajočim številom spoznanj, ki vsem jezikom postavljajo vedno nove izzive, se srečujemo na vseh področjih. O tem zgovorno pričata tudi ta in ta zapis na blogu Mikrobiolog. Zelo me razveseli, če se znanost oziroma stroka ob svojem osnovnem poslanstvu ukvarja tudi z razvojem (mojega) maternega jezika. Mnogi ga jezik raje krotovičijo na podlagi ideologije, zaradi modnosti, ošabnosti, ozkoglednosti, ali pa ga zgolj oportunistično pačijo s tujkami.

Nočem, da slovenščina postane spaček, ki je zašel v slepo črevo informacijske dobe. V primeru jezika mi je veliko ljubša ”kitajska metoda”. Pa vi?

Že drugič. Letos pomlad prihaja silovito, vsaj zdi se mi tako. Mislim, da si golobji pari – golobi so tisti neprivlačno sivi ptiči, ki redno oblegajo naš balkon in vso sosesko - gnezda še nikdar niso pripravljali tako zgodaj, ko so med bloki še zaplate in kupi talečega se snega. Nadležni par bržkone ni vsako leto isti, a navade imajo enake. Podobne najbolj brezkompromisnim (tudi odurno oderuškim) “razvojnim graditeljem”, ki ne priznavajo ničesar drugega kot svoj zaslužkarski cilj. In so ob tem sposobni marsikaj tudi zasrati.

Slika (in zapis o golobjem gnezdenju): trevormerz.com

Golobji par se neopazno razgleda po svoji okolici in si izbere optimalno lokacijo. Nato jo dva ali tri tedne vztrajno obletava. To počne ne ozirajoč se na jasne znake domorodcev, da nočejo motenja posesti. V tem času že zbira gradbeni material za gnezdo, za katerega nima nobenega dovoljenja in ga tudi ne more dobiti. Dobiti pa zna gradivo in to prav neverjetne načine. Z bližnje okrasne trte cuka in trese posušene vejice, ki so še jeseni držale liste in grozdne jagode, Med brskanjem za gradivom pri lončnicah po balkonu razmetava zemljo in naredi nepopisno nesnago. Večkrat zapored, dokler čuvaj balkona ne zaščiti cvetličnih loncev in izpod brina počisti navlake, ki naj bi služila kot gnezdo.

Potem pride teden smučarije in ob povratku nekaj dni varljivega zatišja. Do sobotnega večera, ki ga zmoti šelestenje pod pušpanom. Zaboga, tista šara pod brinom je bila očitno le vaba, saj se je golobica v bistvu zavalila pod še bolje varujoč pušpan. Dejstvo, da se ne pusti splašiti zgolj s stresanjem grma ni dober znak. Izkušnje govorijo, da je njena pogumna vztrajnost posledica (bližnjega) materinstva. To pa ni dobro ne za balkon in še manj za vonj na njem.

Pred leti je namreč čuvaj balkona podlegel čustvenosti in dopustil, da je golobica svoja jajca pregrela do izvalitve neuglednega mladiča. Mladič se je lahko pri nas v miru tudi operil in poredil. Vendar smo bili zaradi te strpnosti deležni bridkega spoznanja, kako umazani tiči so ti ptiči. Gnezdo je bilo po približno dveh tednih odraščanja prava pernata kloaka ali pa gnojna jama. Nikdar več! No, morda, a le če bi šlo za kakšno ogroženo vrsto, katere obstoj bi bil vreden prenašanja umazanije in smradu, na primer za goloba duplarja.

Čuvaj je torej danes pri dnevni svetlobi natančneje preveril stanje pod nemirnim pušpanom, kjer je spet našel gospo golobico sedečo na nečem, kar bi skorajda lahko poimenoval otep slame. Pod njo sta bili dve snežno beli nežni jajci. Ni ju več. Prav tako ne šopa prav neverjetno dolgih posušenih bilk in vejic. Spoštovanju drugih bitij in življenja navkljub je čuvaj brez nasilja in nerad, a tudi brez milosti opravil izvršbo. Golobica je šla, tesnoba pa ostala.

Mojstrsko izdelano gnezdo kosa, slika: Wikipedija

Nismo pa tako negostoljubni do vseh vrst gostov, ampak le do nespoštljivo umazanih. Na primer, kosi so vedno dobrodošli, čeprav nam jeseni, ko pridejo zobat (očitno odvajalno) grozdje, na balkonu puščajo vijoličaste madeže. Sicer so izredno urejeni, čisti in spretni ptiči, ki poskrbijo tudi za prijetno zvočno kuliso. Doslej smo njihovo gnezdo imeli dvakrat in vsakič je bilo umetelno izdelano. Prvič se je zadeva končala žalostno, saj so jajca očitno postala plen kake druge ptice. Drugič pa sta starša našla tisti zavetniški brin in pod njim bolj varno domovanje za svoje trojčke. Nam je bilo med njihovim gostovanjem prijetno in ohranili smo lepe spomine nanje. Najbrž tudi zato, ker je bilo gnezdo tudi po odletu mladičev vzorno čisto.

Torej, če poznate kakšne kosovke in kose, jim prosim kar povejte, da jih na balkonu Bimbovih čaka prijazen sprejem.

.

Še trije blogi z zapisi o posojanju balkonov za gnezdišča:

Golobje gnezdo 1

Golobje gnezdo 2 (šest zapisov o golobji vztrajnosti, ta je prvi)

Kosi (deset fotoreportaž o ljubkosti balkonskih kosov, ta je prva)

Slika: SDS (maloprej)

Slika: Google (maloprej)

Ker se zadnje čase ukvarjam z reciklažami, naj bo tu še ena. Okrog Mercatorja se spet dviguje medijski prah (npr. Dnevnik, Delo). Malo zaradi objave letnih rezultatov, malo zaradi anonimke nezadovoljnih prodajalk (-cev) največ pa na račun ugibanja, kdo ga bo lastniško obvladoval v letih po Šrotu in Bavčarju. V času, ko se je še popolnoma istovetil z belim M na rdeči podlagi, bi Zoran Janković zadevo nedvomno zabelil z izjavo v duhu in slogu “izza dobrega konja…”.

Ob vseh najnovejših informacijah in špekulacijah o destinaciji Mercatorja in bistvu našega nacionalnega interesa bo morda koga zanimal cvetober izjav pomembnih mož (vmes je le ena Ženska: Katarina Kresal) o usodi najboljšega soseda – izpred dobrega leta (23. decembra 2008).

Zbrane so na sicer zapuščenem Ervinatorjevem blogu Situacija v zapisu “Kam gre Mercator”. Začne se s trditvijo: “Kljub finančni in gospodarski krizi je postala prodaja Mercatorja tuji trgovski verigi (skupini Adris) nekoliko verjetnejša.” Situacija se zaključi s pripisom: “Če bo Mercator zares prodan (in ne bo zgolj prešel v lastništvo bank*), se bo hkrati s prodajo pričela nova delniška evforija na ljubljanski borzi.”

.

* Kar se je dejansko zgodilo in problem preložilo za leto ali dve.

Dragi bralki in cenjeni bralec. Tukaj sem vam pred dvema dnevoma postregel z menijem vsakovrstnega sr*nja, ki ga imajo v ZDA. Vedno razsodna Alcessa ga je nemudoma zelo ljubeznivo dopolnila z opisom dogajanj v Nemčiji, ki bi jih najbrž marsikdo opisal kot Sch*isse. Menim, da sva vam s tem ponudila skromen nabor dokazov, da šentflorjanske družbeno-kloakalne peripetije niso prav dosti drugačne kot pri naših svetlih vzornikih.

Slika: mladina.si

Ja, sr*nje je zaslediti povsod. A ne samo to. Sr*nje je tudi vedno bilo in vedno bo. Očitno nepogrešljivo spada k (družbeni) prebavi. Želite dokaz? Oglejte si npr. vse naslovnice tednika Mladina iz leta 2001 (ali kakšnega drugega leta) in ugotovite, koliko izmed njih bi bilo - z drobnimi popravki - povsem aktualnih tudi v zadnjih nekaj mesecih. Stari mački iz sveta občil vedo, da je velik del novinarstva vedno sestavljala reciklaža takšne ali drugačne sorte. Najkasneje čez sedem let vse prav pride. Spodnja navedka sem iztrgal iz dobrih sedem let starih člankov, ker me opominjata na prastaro galsko modrost – plus ça change, plus c’est la même chose (m*rde).

1.

Bernard Nežmah v svojem pamfletu Voda teče v grlo le zadnje pol leta

“Pri Drnovšku je zatorej šokantno njegovo obnašanje. Resda sporoča, da bo pod pritiskom javnosti popustil in presedel na za 7 milijonov dolarjev cenejše letalo, toda obenem nedolžno pripoveduje, da za pasje dragi nakup ni odgovoren nihče, da stvar sama po sebi sploh ni sporna.”

in

“Konec koncev je prav zdaj Agencija za lastninjenje začela postopek za odstavitev direktorice Zavarovalnice Triglav Nade Klemenčič. Gospe, katere poslovna kariera je najbolj znana po vpeljavi bančnega zakona klemenčič, ki je postavil na glavo časovno pravilo preddobnosti. Dobila je namreč bančni kredit za nakup delnic svojega podjetja tako, da so ji najprej dodelili kredit, da je z njim kupila delnice, potem pa jih je zastavila kot jamstvo za že porabljeni kredit. Ob tem je vpeljala še drugo logiko, po kateri se odteka dobiček podjetja v sanjskem procentu v žepe menedžementa. Denarni privilegiji, ki ljudstvu in tudi drugim menedžerjem vzamejo sapo. Ki pa so bili vladi in finančnim nadzornikom znani že dolgo in dolgo. A z ukrepi so nam postregli v času Drnovškovih priprav na predsedniške volitve.”

2.

Vanja Pirc v članku Nepotizem – Vse za družino

“Nepotizma je torej v Sloveniji precej, celo precej več, kot si mislimo. >Predvsem zato, ker se ga moramo najprej zavedati. Na Slovenskem imamo pred sabo nalogo, izoblikovati moramo vzorec, da bi se takšne povezave vnaprej odklanjale,< meni sociolog Vehovar.”

Da ne bo nesporazuma, oboje je bilo objavljeno pred dobrimi osmimi sedmimi leti.

Afere, grozote, korupcija, razpadanje družbenega sistema, politikantstvo, brezizhodnost… Je to značilno le za Slovenijo? Menim, da ne. Zelo podobno obdobje splošnega besa in/ali brezupa ob kratkem preletu spleta najdem tudi v ZDA. Za izhodišče poglejmo le primer težav z avtomobili znamke Toyota in se ga lotimo le preko spletne strani še vedno uglednega časopisa New York Times.

V včerajšnjem poročilu z zaslišanja pred kongresnim odborom je (spet) zaslediti dvome o ravnanju Toyote in tudi zveznega urada za varnost v cestnem prometu (NHTSA). Slednji je bil že prej osumljen neučinkovitosti in celo pretesne povezanosti z industrijo (hm, koruptivnosti?). Med drugim je bil NHTSA očitan tudi pretok kadrov med uradom in Toyoto. Déjà vu? No, če se v Sloveniji ob podobnih razkritjih pretoka kadrov (npr. gradbena podjetja <-> DARS, itn.) radi zgovarjamo na zelo majhno populacijo in posledične naravne omejitve števila strokovnih in sposobnih prebivalcev, naj bi tak argument v več kot dvesto milijonskih ZDA ne stal na prav trdnih temeljih.

Pojdimo naprej, oziroma malo globlje. Na ta isti članek se je nabralo 236 komentarjev. Že peščica prvih me prepriča, da si morata biti Slovenija in ZDA vsaj v določenih pojavih precej podobni. Začne se s tehnično ugotovitvijo, da so avtomobili dandanes tako zapleteni, da bi za lažje ugotavljanje napak morali imeti vgrajene »črne skrinjice« kot letala. Sledi temeljita nejevera o ravnanju Toyote in o varnosti njihovih vozil.

Tretji komentator se že blago nagiba k teoriji zarote in opozarja na primer zapornika, ki je bil obsojen zaradi povzročitve prometne nesreče leta 2006. Mož trdi, da je bilo nekaj narobe z avtom, to pa je bila Toyota letnika 1996. Torej naj bi bili »najbolj zanesljivi avtomobili« smrtno nevarni že več kot deset let preden so prišli s trakov tisti, ki so danes vpoklicani (menda od letnika 2007 naprej)? Hm, danes ni nič zanesljivega. NHTSA je zahtevala vpoklic nekaterih primerkov Toyote Camry letnika 1996 zaradi tempomata, ki ni vzdrževal nastavljene hitrosti, ampak jo je s pospeševanjem lahko prekoračil. Hm.

Takoj zatem pride najslajši komentar, ki pravi nekako takole: »Če bi bila zaradi Toyote ogrožena samo prsna bradavička, ne pa le življenja Američanov, bi o tem republikanci že pred leti sprožili zaslišanje pred kongresom, ko so v njem še imeli večino. Republikanci so zares razumeli, kaj je pomembno za Američane. Toyota je vedela, s čim se lahko izmuzne in s čim ne, ko so republikanci še imeli nadzor.« Déjà vu? Seveda, povsod so kakšne politične stranke, ki niso (več) na oblasti, a bi težave znale rešiti naglo in učinkovito.

Peti komentator meni, da je Toyota težave skrivala že dlje časa. Hkrati vrže temno senco na poročila potrošniških organizacij, ki naj bi napadala Detroit (domača tri avtomobilska podjetja) medtem, ko je Toyota izdelovala »smrtne pasti«. Šesti opomni na »smrtno nevarne varnostne blazine Honde«, »k eksplozijam nagnjeni« Ford Crown Victoria in druge avtomobile, ki se samodejno vžgejo ali imajo težave z zavorami. Zatem preskoči na banke, finančne »produkte« in zavarovalnico AIG, ceno, ki so jo plačali Američani in nagrade, ki jih ubirajo finančniki.

Sedmi sprašuje, zakaj Toyota porabi tolikšne milijone za lobiste v Washingtonu (lani 31 lobistov, v zadnjih petih letih skoraj 25 milijonov dolarjev) in predsednika ZDA  poziva k udejanjenju obljubljenih sprememb. Osmi pravi, da vodilni ljudje gotovo trpijo, ko njihova podjetja preveč zrastejo in pridelajo še več denarja. To so takšne sitnosti! Naslednji vrže senco na člana kongresnega odbora za energijo, ki naj bi bil neusmiljen do podjetij, ki niso dala prispevkov za njegove »neskončne politične kampanje«. In tako naprej. Déjà vu?

Včeraj je NYT poročal tudi o naraščajoči jezi pri dobaviteljih Toyote. Nekdaj tesno spleteno omrežje (he, vam je izraz znan?) velikih japonskih korporacij in njihovih dobaviteljev, že vrsto let rahljajo in razpletajo prav njihovi nosilni deli – z odpovedmi sodelovanja oziroma manjšanjem števila dobaviteljev, nižanjem cen in zaostrovanjem pogojev. Skratka iz prijateljskih partnerstev, kakršna so gojila medsebojno pripadnost in simpatije, so nastali neusmiljeni kupoprodajni odnosi. Vzajemne naklonjenosti in ponosa je ostalo bolj malo ali celo nič. Minuli mesec je podjetnik, ki je (bil) majhen dobavitelj Toyote, prav bogokletno na televiziji izjavil, da od nje ne bo več sprejemal naročil. Déjà vu? Pomislite na mnoge slovenske podjetnike, katerih prihodki so izostajali zaradi neplačil s strani naših gospodarskih mini-velikanov.

Toyota naj bi bila v takšnem obsegu napadana zato, ker je postala simbol korporacijske Japonske. Zaradi tega se očitno vse socialne, gospodarske in politične težave Japonske prenašajo na Toyoto, pravi Hisao Inoue, pisec dveh knjig o Toyoti. Kljub temu so v zadnjih petih letih izdali približno ducat knjig o Toyoti, med katerimi se najde tudi takšne naslove: »Temna plat Toyote« in »Toyota, kakršne ne poznate«. V članku omenjajo tudi zadržanost uveljavljenih medijev pri kritiziranju Toyote, ki je največji oglaševalec v državi. Déjà vu?

Sicer pa v razbeljeno avtomobilsko sago vstopajo vedno novi akterji, zato preskočimo na spletno stran televizijske mreže ABC*, ki je pred dvema dnevoma objavila poročilo o preskusu profesorja za avtomobilsko tehnologijo Dava Gilberta z univerze Southern Illinois. Gilbert pravi, da pravi vzrok nevarnosti v Toyotinih avtomobilih očitno ni stopalka za plin (ali že prej obtožene dodatne preproge), ampak elektronika, ki naj bi ne bila ustrezno zaščitena (programirana) za primer kratkega stika. Profesor je o izsledkih obvestil tudi Toyoto, a menda v tednu dni od njih še ni dobil nobenega odgovora. Zanima me, ali ga bodo po objavi na televiziji poklicali na zaslišanje pred kongresni odbor. Tudi pri vrhovih najmogočnejše države se namreč po malem širi vonj po Toyoti.

Za malce tolažbe pa pustimo Toyoto in poglejmo še kaj drugega. Včeraj je NYT poročal tudi o rastočem seznamu ameriških bank, ki jim grozi zlom. Konec leta 2009 sta bili na tem seznamu 702 banki, kar je največ v zadnjih 16 letih. Še dobro, da so vse naše banke zdrave in trdne in je kakšno treba le majčkeno dokapitalizirati zaradi širitve poslovanja.

Ko smo že pri bankah: z novo zakonodajo bodo njim in izdajalcem raznih kartic v ZDA malo pristrigli peruti pri napeljevanju prezadolženih Američanov v še večje zadolževanje. Zakon pa ni zarezal v provizije na plačila s karticami izven ZDA, kar lahko velja tudi za spletna naročila. Te »menjalniške« provizije, ki dosežejo tudi 3 odstotke, letno nanesejo stotine milijonov dolarjev. Spletna prodaja se jim že zna izogniti z navedbo dolarskih cen, a te kaj lahko skrivajo še večji pribitek na tečaj kot si ga vzame izdajatelj plačilne oz. kreditne kartice. Kavljev je še več, a bistven je nauk zgodbe: Bodite pozorni na vse (ne)opazne stroške, ki vam jih zaračuna banka, saj deluje po načelu zrno na zrno… Banke pa niso ljubki ptički, katerim je marsikdo pripravljen natrositi tudi cel hlebec kruha.

Svoje stroške pa bodo v televizijski hiši ABC News klestili s »temeljito preobrazbo«, kar pomeni tudi, da bo brez službe ostalo od 300 do 400 od skupno 1.400 zaposlenih. Že pred tem je televizijska hiša CBS News odpustila ducate zaposlenih . Pri obeh hišah razumem, da bodo preostali morali delati »drugače«, kar verjetno pomeni bistveno več in bolj produktivno. Robotsko. Reciklirajoče in ne razmišljujoče. Déjà vu? ABC je del konglomerata Walt Disney, ki je nedavno tudi v naše kinematografe poslal risanko »Princesa in žabec«. Kdor je videl reklamni napovednik, že ve, da princesa ob poljubu uročenega žabca še sama postane žaba in ne nasprotno. Kakšna simbolika! Menda ima tudi ta risani film srečen konec. Upam, da ne samo film.

Tri dni pred tem je NYT poročal o milijonih državljanov, ki so ostali brez zaposlitve, brez prihrankov in bodo kmalu ostali tudi brez podpore za nezaposlene. Njihova kratkoročna perspektiva: do 1. maja (praznik dela!) jih bo brez podpore ostalo približno 2,7 milijona, dolgoročno pa bodo kljub zmerni gospodarski rasti verjetno brez zaposlitve (torej dela in zaslužka) več let. Takšnih, ki so brez zaposlitve že več kot pol leta, je 6,3 milijona. To je največ, odkar je leta 1948 vlada pričela voditi te evidence in dvakrat toliko kot v zgodnjih osemdesetih letih – drugem najhujšem povojnem obdobju doslej. Déjà vu?

Predvčerajšnjim so v NYT objavili članek o tem, da je več kot polovico izobraževalnih programov več deset tisoč bodočih zdravnikov interne medicine (kot razumem, gre za stažiranje) finančno podprla farmacevtska industrija. Ta je plačevala izobraževalno gradivo npr. žepne priročnike, obroke hrane, pisarniški material in vzorce zdravil. Gre za prelomen čas v karieri zdravnikov, ko pričenjajo zdravila predpisovati samostojno. Seveda gre tudi za nasprotje interesov, ampak denarja za zagotovitev neodvisnosti zdravnikov menda ni dovolj! Déjà vu?

Pa še ena sveža o orožju. Kljub temu, da je Barack Obama zadnje čase bolj tiho o ameriški “sveti” pravici do orožja, se nekateri očitno zelo bojijo sprememb. Zato v posameznih zveznih državah zadnje čase hitijo s precej uspešnim širjenjem pravic do orožja. Uspeva sprejemanje tudi takšnih predpisov, kakršni so bili v preteklosti že zavrnjeni. 

Pod svobodnim soncem (demokracije) je torej veliko tegob in te so univerzalne. Slovenija ni nobena izjema, kot si morda radi domišljamo. Poglejmo na vse skupaj pozitivistično. Saj veste, vse zmoremo, če imamo cilj in voljo, potem lahko zberemo tudi moči. Ne hlepimo torej po neki izjemnosti pri aferah in korupciji, ampak po vzornosti reševanja takšnih stvari. Poglejmo drugam in bodimo potem boljši od njih.

* Če nikakor ne pridete do posnetka na spletni strani ABC News, kot se je zgodilo meni, poskusite tukaj, tukaj in tukaj. Video povezava, ki je bila še zjutraj tukaj, je tudi postala nedosegljiva. Déjà vu?

Živimo v hudem, težkem, mrkem času. Nad nas so se zgrnili somrak demokracije, kakršno so nam nekoč obljubljali, noč gospodarske brezizhodnosti, kakršne nam nekoč niso napovedovali, kataklizma mafijsko omrežene družbe, ki je nočejo razkriti. Naj beži iz te zgodbe o uspehu, kdor more, če more. Lahko pa išče svetlobo na koncu predora in se kratkočasi z navzkrižnim branjem časopisnih menijev Resnice. Na primer:

Hilda Tovšak (Vegrad) v pogovoru za Finance (»Rešila bom Vegrad – razprodala bom stanovanja«) vs. Zoran Janković (MOL) v pogovoru za Dnevnik (»1. maja ob 13. uri bomo polagali travo na Stožicah«):

Galantno drug o drugem:

Tovšakova: »V državi ni pravih investicij. Redka izjema je ljubljanski župan Zoran Janković, ki je zelo dejaven.« In še: »Tu ni nobene povezave. Damijan Janković iz Electe me nenehno stiska za ceno in tudi župan je trd pogajalec. Stanovanja smo mu prodali po 1.750 evrov za kvadratni meter.«

Janković: »Če bi se Vegradu kaj zgodilo, ga je škoda, ker je dobrih gradbenih podjetij malo.«

fotografija: časnik Finance

O Celovških dvorih – rokih:

Tovšakova:  »Do konca marca bomo končali gradnjo Celovških dvorov z vsemi 833 stanovanji in pridobili uporabno dovoljenje.«

Janković: »Prvi paket stanovanj nameravamo prevzeti marca, tako da zapletov ne pričakujem.«

O Celovških dvorih – cenah:

Tovšakova: (najprej vpraša novinarja) »Koliko bi vi plačali za kvadratni meter Celovških dvorov?« (nato nadaljuje) »Projekt je tik pred končanjem in v kratkem bomo oblikovali prodajno in cenovno politiko. Kolikšna bo cena, še ne vem natančno. Absolutno pa bo precej drugačna, kot jo lahko danes vidite na naši spletni strani. Ceno bomo oblikovali na podlagi povpraševanja. Zagotovo bo precej nižja.«

Jankovič: »Prvi, ki bo cene znižal na 2000 evrov, bo prodal vse, drugi pa bodo imeli že probleme, ker bodo morali iti še nižje. To sem povedal tudi Hildi (Tovšak, direktorici Vegrada, op.p.). Skupaj s predstavniki banke smo sedeli v tej pisarni.«

O projektu študentskih stanovanj na Vojkovi:

Tovšakova: »Takšen koncept bomo razvili na Vojkovi, kjer bomo v mesecu dni začeli gradnjo kampusa, naselja za mlade družine s 500 stanovanji v dveh ali več fazah. V tretji fazi pa bomo gradili trgovino in študentsko naselje s 1.600 posteljami, za katera moramo najprej najti upravljavca.«

Janković: »Še vedno mislim, da bi lahko začeli graditi spomladi. Gina, ki projekt vodi in ki je po mojih informacijah v 80-odstotni lasti Vegrada, 20 odstotkov pa mislim, da ima Hypo, bo pač v najslabšem primeru dobila druge lastnike.«

Prva o vplivu zimskih vremenskih pogojev, drugi pa nič o njih:

Tovšakova: »Drugi je huda zima, kakršne ni bilo že deset let. Če želiš kakovostno graditi, ne moreš pri minus petih stopinjah Celzija.«

Janković: »Končan bo 30. junija letos. Na VIP-tribuni se že postavljajo kotlički za pisoarje. Včeraj smo skupaj z green dragonsi izbirali sedeže, take, da bodo čim bolj trpežni. Do konca marca bomo predvidoma pokrili streho, 1. maja pa bomo ob 13. uri na igrišču začeli polagati travo.«

Dnevnik o pospešeni gradnji stadiona: »Da ni milosti, da delajo pri minus 15 stopinjah, v snegu in dežju…«

O dopustu in rekreaciji:

Tovšakova: »Veliko sem na cesti, veliko pa tudi hodim. Moja rekreacija in sprostitev je pohodništvo. Bila sem na Kilimandžaru, na 6.800 metrih v Andih. Vsak teden grem na Črni vrh, na najvišji vrh Pohorja.«

Dnevnik o Jankoviću: »Na dopustovanju v Dubrovniku mu že po nekaj dneh na plaži postane dolgčas, tako da gre raje opazovat, kako je v mestu urejen promet.«

O avtomobilih:

Tovšakova se brez slabe vesti k ministrom po pomoč pelje kar s službenim mercedesom, čeprav je razumeti, da bi jo novinarji Financ tja poslali peš. Župan Janković se prav tako brez slabe vesti prevaža v brezplačno posojenemu reklamnemu BMW-ju, čeprav bi ga novinarji Financ zaradi tega najraje utopili v žlici vode. Jankovića tudi skrbi za podžupana Koželja, ki s kolesom pri 15 stopinjah pod ničlo nabira ivje na svojem lasišču. To v županu, ki med obiski Stožic primerja le skladnost videnega s koledarjem in pogodbenimi členi, vzbuja pristno očetovska čustva.

Kaj naj dodam? Iz njunih ust v… ;-)

Po naši enotedenski odtujenosti od doma, med katero so se (na videz/še naprej) odvijali epohalni dogodki, sem si ob ponovnem ugnezdenju ob radiatorju (ognjišča v bloku pač nimamo) privoščil nekaj pisane papirne kaše. Najprej odpiranje pošte – seveda predvsem računov. Zatem listanje dveh sobotnih časopisov in branje najzanimivejših člankov v njih. Med njimi je tudi ta zapis Tomaža Mastnaka v Dnevniku. Ko sta zbranost in vztrajnost za, khm, resnejše branje popustili, sem se lotil še diagonalnega preleta skozi gomilo ostalega papirja.

Papirja, za katerega mnogi ljudje malce snobovsko radi rečejo, da ga takoj vržejo v smeti / reciklažo, a marsikdo izmed njih kaj kmalu pogovor napelje na svoj najnovejši nakupovalni pohod in njegov čudoviti izplen. Pod kožo smo vsi krvavi. Papirja, ki nam brezpogojno sporoča, kaj vse prelomnega smo zamudili v svetu politike, gospodarstva, zvezdništva in najugodnejših kupčij. No, čisto vse le še ni zamujeno. Ponujene nenaročene a dostavljene vsebine so tako bogate, da sem v njih kaj hitro našel nekaj mastnih ocvirkov. Butalsko komičnih in klasično tragičnih hkrati. Nekaj sem jih pripravljen deliti z vami.

V Žurnalu se zaradi navedka: »Čudim se, da nekateri še imajo rubriko črna kronika, saj je že vse skupaj ena sama črna kronika«, zataknem ob članku Suzane Tratnik o medijih. Dama, ki ji na podlagi objavljene fotografije in izraženih stališč prisojam najboljša srednja leta, se spominja učenja novinarskih kanonov iz preteklega tisočletja. Novico, da je v Šiški vlak povozil človeka, je nadobuden kolega naslovil »Krvavi tiri v Šiški« in s tem ni požel hvale. Profesorica ga je poučila, da njegovo delo ni objektivno poročanje, ampak vznemirjanje bralstva in neokusno speljevanje pozornosti na grozote, kar pa ni namen obveščanja. Tratnikova nadaljuje, da bi dandanes kolega s takimi naslovi veljal za prodornega novinarja, ki bobu reče bob, itn. Skratka lepo napisano. Najbrž je prav zaradi tega spodaj pripis, da »kolumnistka izraža svoja mnenja, ne mnenj uredništva«.

Saj, kajti v istem Žurnalu je na naslovnici tako masten naslov »Doživljamo dejanski zlom gospodarstva«, da se kar cedi od njega. Kako to? Je bil zlom doslej le navidezen? Le dva lista naprej sta (v rubriki lepota & zdravje!) dve strani posvečeni čevljem ministrov, katere z nedvomnim znanjem pozorno ocenjujejo dve strokovnjakinji in dva strokovnjaka. Ne, ne za vladne zadeve, ampak za cesarjeva oblačila. Dokončno mnenjsko sodbo ministrom (čevljem) ob (levem) robu papirja z naslovom “Pod lupo” in podnaslovom “Le čevlje sodi naj novinar” zabije Milena Kalacun Lapajne. Po objavljeni fotografiji in stališčih ji prisojam najboljša mlajša leta in prav nič nisem presenečen, da pod njenim pisanjem ni uredniške distanciranosti od zapisanega. Začuda me ne začudi niti to, da je prepričljiv zmagovalec te čevljarske »zgodbe« Borut Pahor. Med petimi čevljarsko obrekovanimi ministri pa imajo kar trije že močno razmajane stolčke (Križanič, Pogačnik, Zalar). Zaradi čevljev na čevelj? Videz je vse? Bob!

No, menim, še vedno bolje čevlji kot pa psi. Žal ne bo držalo. Za to poskrbita pogovora z Ziherlom in Kresalovo nekaj strani stran. Železo je treba greti in kovati in greti, pa četudi pasje. Ob tem kar zbledi članek o občinskem (strokovnem, itak) blagoslovu za postavitev reklamne vitrine po vsej širini pločnika ob Celovški cesti. Sodeč (spet) po objavljeni fotografiji in izjavi Petra Kosa z mestnega inšpektorata je zgodba zrela za veliko bolj inkvizicijsko obravnavo, kot ji jo je namenil Žurnal. Morda bo še kaj iz tega. Pred jesenskimi volitvami?

Tudi Dobro jutro kuje pasje železo in tudi oni so se (ob neizogibnem pasjem komentarju Gorazda Suhadolnika in še enem celostranskem »case study« članku) spomnili na Slavka Ziherla. Pa kaj je ta mož, ki se je protestno odrekel sodelovanju v tej vladi in na naslovnici širokega nasmeha nazorno krili z rokama, sklical kakšno konferenco o »aktualnih vprašanjih«, ali kaj?! Nisem bral. Tudi tega ne, kaj trije »estradniki« in ena zdravnica (kakopak so tudi zdravniki zadnje čase estrada) menijo o varnosti slovenskih smučišč. Kaj me briga. Nam se ni zgodilo nič neprijetnega. Nasedel pa sem naslovu »Nizka inteligenca možen dejavnik kardiovaskularnih bolezni«. Epohalno! Upam, da bodo te znanstvene izsledke še uspeli uvrstiti v najnovejše zakone in strategije našega zdravstvenega sistema. Recimo, da bi kadilci, pijanci in tudi manj umni plačevali višje prispevke…

Ne mislite, da reklamni papirji ne morejo biti grenko humorni. V (še eni) neokusni lepljenki malih oglasov je vabilo na dražbo, v kateri je možno dobiti hišo za 28,55 evra, pot v tople kraje za pičlih 12 evrov, Renault Twingo za 67,01 evra, itn. Vse, kar morate dati za pot v ta raj, so vaši osebni podatki in nekaj (?) SMS po slaba dva evra. V isti lepljenki podjetje Bio-Top ponuja 800 strani debelo knjigo »Jekla in železove litine« za le malenkost več (69 evrov), kot vas z nekaj sreče stane Twingo. Ne vem, ali se oglasu za bojda zelo strokovno knjigo v tem papirnem skrpucalu, ki ima navedeno naklado nad 360 tisoč izvodov, reče “dobro ciljano trženje” ali raje “kakršna knjiga, takšno trženje“. Kakorkoli že, očitno se niso spremenili le novinarski standardi in družbene vrednote. Tudi vrednosti niso več, kar so nekdaj bile.

Prodajalec avtomobilov tiste znamke, ki ponuja menda daleč najcenejši tovarniško vgrajen navigacijski sistem na trgu, v svojem letaku obljublja bon za brezplačno prenosno navigacijsko napravo, kakršne za približno dva stotaka lahko najdete že skoraj v vsaki trafiki. Dobite jo, če nov avtomobil kupite do konca tega meseca. Torej, le hitro! Kaj pa vam podari v primeru, da si izberete avto po priporočilih te znamke, torej takega, ki ima navigacijo že iz tovarne, in je temu primerno še malo dražji? Uganite, ali poskusite!

Nekaj novega odkrijem tudi v letaku perifernega »hiper-trga«. Ponujajo moški dežnik univerzalne velikosti. Sodeč po fotografiji (že četrtič danes!) gre za zložljiv dežnik. Ne razumem pa, kako deluje, oziroma je mišljena univerzalnost njegove velikosti. V starih časih so bile velikosti dežnikov po vrsti od najmanjšega naprej naslednje: otroško droben, žensko majhen in moško velik, ker je kavalir pod streho moral imeti prostor tudi za damo. Po korakih so prihajali k nam tudi zelo veliki dežniki, predvsem v reklamne namene, katerim so stare dame rekle sončniki, sčasoma pa se jih je prijel bolj avtentično uvožen naziv »golf« dežnik. Če bo vreme lepo in me bo zvabilo na kolo, si bom šel to dežniško univerzalnost ogledat od blizu. Kupil pa je ne bom. Saj imamo vendar dejanski zlom gospodarstva.

Toliko za danes, ker sem si moral dati duška. Zdelo se mi je tudi, da na blogu že nekaj časa nisem ničesar objavil. Če ste se prebili do sem, menda črk in stavkov nisem klepal zaman. Želim vam lep konec konca tedna in dober začetek naslednjega.