Bimbovo blogokletstvo

.

Takole je izgledal plen, ko smo ga pred časom prinesli domov z izleta v Prekmurje. S plastično vrvico zavezan žakelj (ali morda bolje velik škrnicelj) moke. Domače. Ostre, ker takšne takrat nismo imeli na zalogi. Poleg je tudi manjša vrečka s proseno kašo.

Zdaj je žakelj/škrnicelj prazen. Moka je bila dobra. Zapisal bi celo odlična, če bi se hotel delati, da zares prepoznam razločke. Pa jih ne. Moko smo pretežno pretvorili v palačinke.

S proseno kašo je bilo nekaj več težav, saj v družini ni tako splošno sprejemljiva kot palačinke in podobne sladkosti. Kar sem kupil sam, sem moral tudi pojesti bolj ali  manj sam.

Zdaj bo treba spet enkrat zaviti proti Prekmurju. Tudi po moko iz Babičevega mlina pri Veržeju. Je lep in zanimiv za pogledat. Tudi na tej Burgerjevi širokopotezni fotografiji.

vir

Meni je bilo všeč, ker mlinarki nista bili prav nič ljubeznivi do radovednih prišlekov, ampak sta z zmerno čemernostjo opravljali svoje delo. Saj prav to smo želeli videti. Narejene nasmeške naj razkazujejo drugje.

Všeč mi je tudi bilo, ker v tistem toplem trušču razen obeh mlinark ni bilo prav nič v akciji. Cenik na steni, žaklji in vrečke na polici. Kdor želi akcijo, naj gre h korporacijskim mešetarjem ali v adrenalinski park.

Zavijte tja, če boste kaj hodili mimo. Vstop je menda gratis. Domov pa nikar ne hodite praznih rok. Zajemanje moke iz takega škrniclja je nekaj posebnega, zelo staromamastega.

.

Med prazniki smo se sprehodili navzgor in proti severu. Do meje. Prebili smo se iz smoga in megle, a ostali pod oblaki. Ti so se razprli šele po našem sestopu.

V vlogi izvenproračunske državljanske pobude smo šli preverit, kateri očitki ali pohvale koče na Ljubelju, ki so zapisani na hribi.net držijo, kateri pa ne. Menim tudi, da se za Ljubljančane spodobi občasno obiskovati kraje s podobno ljubkimi imeni.

Tak je bil pogled v južno daljavo s stare ljubeljske ceste.

Tako skoraj črno-belo je bilo videti tam doli, kjer je bil nekdaj smučarski vrvež. V koči na Zelenici so vabili na cenovno ugodno silvestrovanje. Nas tokrat niso zvabili, ker smo imeli vse že načrtovano. Mi je pa ta opcija ljubša od kakšnega “gala” silvestrskega semnja v boljšem hotelu.

Tako pa izgleda severna republika, ko jo uzreš skozi prepišna ljubeljska vrata, ki imajo na mejnem kamnu z naše strani še zdaj vklesan napis St. Germain. Počutil sem se jako pametnega, ker sem edini vsaj megleno vedel, kaj to pomeni.

Prav tako zanimivi so pravokotni goloseki na avstrijski strani, da zadeva na hitro izgleda kot vinogradi.

.

Aja, koča… Luštna, lesena, topla. Kot vedno polna ljudi, eni smo samo pili, drugi so tudi jedli, dve gospodarici ljubeznivi, pečka lepo greje, čaj dober (ja, stvar okusa in žeje), imajo razglednice in sploh.

Na poizvedovanje o kontroverznih legendah o oskrbniku mlajša gospodarica z nasmehom pove, da ima mož včasih res svoje dneve. In da je malo pred nami odšel. Brez boja, brez posledic. Meni je bilo že tretjič tam gor prav lepo.

Dol grede gre hitreje kot gor (slaba ura z zajemanjem sape in pritiskanjem sprožilca), nekaterim je šlo pa še hitreje. Ker so se po uborni beli odeji spuščali na saneh.

.

Ob naši morski obali že stoletja stoji mesto, Piran po imenu. V jedru tega mesta leži s plemenitim kamnom popločen osrednji trg.

Malo severno od središča trga stoji velik spomenik možu, po katerem se trg imenuje. Bil je spreten z goslimi in notami. Zato kip živžavu na trgu žuga z violinskim lokom.

Čisto ob robu trga, tam kjer ustavljajo mali avtobusi, nekaj korakov od mandrača, ki ga zdaj počasi oblagajo s kamni, kakršne so mu pred mnogimi meseci odvzeli, je ob vogalu sodne palače še en kip.

Po položaju obroben. Po motivu pretresljiv. Seže do srca. Gane. Neoznačen. Kip neznanca posvečen neznancu. Morda pa ga. in g. Bimbo ne znata poiskati tablice s pojasnilom.

Prime me nagajivost in gospe Bimbo ponudim stavo. Da v turistični pisarni v drugem kotu trga ne vedo, čigav je kip in kaj predstavlja. Stavo za kavo.

Mlad mož v veliki pisarni je obkrožen z zloženkami, plakati in brošurami, le množice obiskovalcev ni. Ni sezona.

Kip? Kateri? Ne bi vedel, a se je iskreno potrudil s strmenjem v računalniški zaslon in klikanjem z miško. Jok, tudi tam nič ne piše, ampak dobro, da sem vprašal. Se bo pozanimal.

Ob slovesu se mu pohvalim, da sem dobil stavo in oba se nasmehneva. Zdi se mi, da on malce manj sladko kot jaz.

Turizem smo ljudje. Dobri ljudje v dober turizem vložijo tudi nekaj znanja in veliko skrbi za podrobnosti. Malenkosti naredijo razliko.

Sonce sije. Kava prija. Plača jo žena.

.

Ker lani nisem dobil vsaj 1.500 evrov regresa in ob koncu leta niti pičlih 1.500 evrov nagrade, danes tukaj razglašam stavko, štrajk.*

Zagotavljam vam, da zaradi moje stavke dobava električne energije, bančno poslovanje, oskrba pacientov in pretok dezinformacij ne bodo moteni. Vzroke za morebitne težave torej iščite drugje.

Kakršno plačilo, takšen blog!

vir

* zneski so bruto

.

Opažena v eni stranskih uličic Pirana. Lepa. Ponosna. Očitno razvajena. Nedvomno navezana na plehnata sredstva za zagotavljanje osebne mobilnosti.

Na skuterju.

Nekaj tednov kasneje sem jo zalotil že na avtu…

Sprašujem se: mar jaht ne mara ali še niso prišle na vrsto.

.

V novem letu vam želim vse najlepše, vse najboljše, vse najsrčnejše, predvsem pa vse tisto in toliko tistega, kar in kolikor sami od srca privoščite tudi drugim. Vsem.

Ko boste prižigali lučke in svečke, vključite tudi razum in trezno presojo. Ko boste odpirali steklenice penine, odprite tudi svoje srce. Upanja in hrepenenja pa nikar ne ugašajte. Se ne splača.

Srečno 2012!

vir: krtina.com

.

Blodim po mestu in med stojnicami uzrem kožuha.

Eden je pristen in ima štiri tace, drugi je morda umeten in ima štiri oči.

Pogledam vanje, uzrem njih votlost in sklenem,

da denarnico v tem krznu bržkone polni nekdo tretji.

.

vir

.

Večna tema, medijski zimzelen, politično igrišče, itn. Usklajevanje plač je predvsem igra moči in selektivnega občevanja. To je igra slepih miši, pri čemer je ključno, da najbolj slepo ostane občinstvo, ki je vse to prisiljeno spremljati. Je igra brez številk, igra polovičnih podatkov in načrtnih zavajanj.

V tej igri zaposleni v zasebnem oziroma realnem sektorju ne sodelujejo več, ker tam se gospodarskih rezultatov ne da prirejati z ropotanjem, plač pa ne izsiljevati, če oziroma kadar pač ni. Delodajalec, ki je vreden svojega imena, se s svojimi ljudmi zna dogovoriti. Takih je vedno manj.

Pri drugih, ki jih je vedno več, si zaposleni morda drznejo dvigniti glas šele takrat, ko sploh ne gre za višino, ampak le za kakršnokoli izplačilo zaostalih/izgubljenih/zadnjih plač. Ali pa ves čas kar molčijo in trpijo.

Najbolj usklajeno glasni so le še sindikati zaposlenih v javnem sektorju. Ni je reforme in uskladitve, ki bi jih – prav vse – utišala za eno leto. Vedno je kdo prikrajšan. Če ne zaradi tega, ker ima on premalo, pa zato, ker je nekdo drug dobil preveč.

Meni gre na jetra, prav res na jetra, ko včasih le prestrežem kakšne pobegle številke in jih skušam postaviti v nek kontekst, v razumljivo celoto, najti elemente primerljivosti in kohezivnosti. A je težko. Zelo.

Tako sem na primer pred dvema mesecema v Odmevih ujel trditev vodje stavkovnega odbora srednjih medicinskih sester, ki so se v UKC Ljubljana šle kratko stavko zaradi plač. V uvodu je bilo rečeno, da naj bi bile prikrajšane za do 500 evrov na mesec, a je prvostavkajoča pojasnila:

“Jaz bi rada popravila to, kar je bilo v napovedniku. Ni razlika med plačo srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre do 500 evrov. Razlika je med plačo, ki bi jo morala imeti po pogodbi o zaposlitvi in (tisto), ki jo ima sedaj po odločitvi Kliničnega centra, da tiste pogodbe o zaposlitvi ne spoštujejo. Tu je razlika do 500 evrov. Razlika do diplomirane medicinske sestre je do 1.000 evrov, če primerjamo obe z enako delovno dobo.”

Če so že razlike tolikšne, kakšne so potem njihove plače? Kakšne so razlike do zdravnikov in med zdravniki? Kakšne sploh so te neusklajene plače v zdravstvu? Je možno, da plače tistih nekaj nad-doktorjev, ki z bruto zneski okrog desetih tisočakov vsak mesec kraljujejo na lestvici Ajpes, sploh niso tako zelo izjemne?

Poldrugi mesec po na veliko razbobnani mali stavki srednjih sester so ob napovedanih intervencijskih ukrepih zaropotali policisti. Zanje se sicer večkrat omenja, da so plačani slabo, a izjemno redko tudi koliko slabo. Zdaj sem prebral, da plača policista začetnika brez dodatkov znaša 650 evrov.

Mlad policist bi torej moral delati poldrugi mesec, da bi zaslužil samo za (največjo) razliko med mesečnima plačama srednje in višje sestre v UKC? Ob tem mi ostane še vtis, da se pri policistih pogajanja vrtijo o nekaj deset evrih več, pri sestrah pa je najmanjši žeton za igro bolj verjetno vreden stotaka.

A ne smemo soditi prehitro, saj to sploh ni vse. Sestre v bolnišnici delajo noč in dan, petek in svetek, enako policisti. Kakšni so dodatki, ki jim pripadajo, koliko jim navržejo dežurstva in nadure, kaj dobijo vštric z delovnim mestom? Prehrano? Oblačila? Brezplačno?

vir

Le kakšna je izhodiščna plača pismonoše ali raznašalca časopisov? Kolikšna regres in božičnico ali nagrado dobijo? Le zakaj od njih ni slišati kaj dosti pritožb o neusklajenosti plač?

Upam, da bom ob naslednji mediatizirani javno-plačni drami toliko priseben, da bom obrnil list oziroma preklopil na drug program.*

Stokanje o plačah brez konkretnih, natančnih in celovitih številk me zanima približno toliko kot projektna šlamastika TEŠ 6. Tudi zaradi vsega slepomišenja sem prepričan, da nas oboje vedno stane več od že tako ali tako preveč. Za povrh se pa še odjaviti ne morem.

.

* Nisem mogel. Zgodba o napovedani stavki v Elektro Primorska zaradi neizplačila “praznične nagrade” v višini najmanj 1.465 evrov bruto me je zalotila povsem nepripravljenega. A mi je všeč. Naj se na ves glas razve, kaj vse vlečejo k sebi razni (para)državno-monopolni apanažarji. In kako bedno poslovodstvo imajo, da podpiše kolektivno pogodbo, po kateri ”nagrade” očitno sploh niso vezane na poslovne rezultate podjetja. Vrana vrani…? So si ti elektrikarji izposlovali tudi regres za dopust na podobni ravni kot bankirji?

Zakaj pa si  ne dajo dodatnih denarcev izplačati preko popoldanskega s.p., kot so to veselo počeli zdravniki s Ptuja? Ker se tako menda prišpara in splača hkrati.

Jebimbajo naj se vsi skupaj!

.

Sumim, da bo namesto današnjega besedometa ostalo le pri mojem servisu na začasno zapuščeno losjo stran besednega igrišča. Losji rod je bržkone polno zaseden z vleko sani z darili.

Kljub temu bom za svoj servis v prazno uporabil prav lepo slovensko besedo okobál (tudi okobálj). Ta žal izginja iz rabe, čeprav je njen pomen dandanes enako aktualen kot pred sto leti ali več. Okobal pomeni (npr. sedeti) v razkoračenem položaju kakor pri jahanju. Primeri rabe: okobal lesti čez brv, sedeti okobal komu na ramah, okobal sesti na zid, itn.

vir

Okobáliti pomeni okobal sesti. Primeri rabe so: okobaliti konja, otrok je okobalil klopco, alpinisti okobalijo greben, ipd. Če gugiju vtipkate besedo okobal in mu naročite, da vam pokaže slike, boste po prikazanem lahko zmotno sklepali, da gre za opolzko besedo. Z angleško astride je rezultat precej boljši.

Naš dragoceni SSKJ med primeri rabe ne navaja pojmov kot so okobaliti ljudstvo, okobaliti narod, okobaliti državo. Mar to pomeni, da demokratično izvoljeni politiki oblast zasedejo poprek, okobal pa jo zasedejo le monarhi ter diktatorji?

Bimbo imam kljub temu občutek, da nas bo nova oblast jahala tako okobal kot poprek, ob rebrih pa že srhljivo slutim bližino njenih ostrog.

.

vir

.

Poleg “treh dobrih mož”, ki vsak december pred nosovi protikorupcijske komisije in davkarije raznašajo in delijo darila – vsakomur v skladu z zaslugami in potrebami, od vsakogar v okviru možnosti – se, če zanemarim omembo svetih treh kraljev, decembrskemu prazničnemu vzdušju pridružuje še ena trojica.

To so tri tako imenovane bonitetne agencije, ki se prav raziskovalsko ukvarjajo s proučevanjem poslov in vedenja raznoraznih subjektov, na podlagi svojih raziskav pa jim čisto po učiteljsko delijo ocene. Bonitetne ocene.

vir

Ocene te svetovne svete trojice so simpleksno izražene s kombinacijami približno treh črk in približno treh številk. To prgišče zadostuje za izražanje razlik med – figurativno rečeno – zlatom in navadnim kamnom.

Tisti subjekt, torej podjetje, država, vrednostni papir (!), ki od katere teh treh bonitetarc (napeljevanje na šlogarco je zlo-namerno) dobi najvišjo oceno, obvelja za bogataša, ki je sposoben svoje premoženje samo še povečevati. Zato do denarja “na trgu” pride lažje in ceneje.

Na drugem koncu so revčki, ki komaj životarijo iz rok v usta, in jim ne gre posojati denarja, če pa že, le za oderuške obresti in po možnosti na podlagi zastavitve vsaj funta mesa. Naša dvajsetletna republika in “njene” banke počasi lezejo proti tej drugi kategoriji.

(Presneto, Bimbo, skrajšaj ali vsaj preidi k bistvu!)

Ker o visoki ekonomski znanosti  in treh svetovno pomembnih bonitetnih hišah ne vem ničesar, slovenski del Wikipedije pa o njih molči, sem njihovo bistvo poskušal dojeti vsaj s pomočjo slovarja.

Prva agencija se imenuje Standard & Poor’s in sedi v ZDA. Zato pogledam v angleško-slovenski slovar. Po njem ima standard cel kup pomenov. Kot samostalnik: raven, kakovost, standard, merilo, normativ, prapor, denarno podlago, kot množinski standards pa pomeni načelnost, moralo. Kot pridevnik: standarden, normalen, običajen, navaden. Malo lažje je s pridevnikom poor: reven, siromašen, skromen, nezadosten, slab, beden, ubog.

To potem skušam zložiti v smiselno celoto nekako takole: navaden & od revnih. Ti že niso čisto pravi za našo dolino starih snobov in novih povzpetnikov.

Tudi druga hiša je iz ZDA. Imenuje se Moody’s. Torej že druga, ki s ’s na koncu imena pove, da nekomu pripada. Slovar pravi, da nekomu čemernemu, zlovoljnemu, muhastemu. Kar poglejte muhasto krivuljo na zgornjem diagramu. Bi šli vi recimo na izpit k tako razpoloženemu profesorju, če bi imeli še kakšno drugo možnost?

vir

Na primer pri tretji svetovni bonitetarci – Fitch Ratings, ki je menda v francoskih rokah, a sedi v New Yorku in Londonu. Ta je najtrši oreh, saj domači spletno-slovarski logi angleške besede fitch ne poznajo. Pozna jo stari dobri papirni veliki an-sl slovar iz leta 1978. Ta pravi, da je fitch dlaka oziroma krzno dihurja ali čopič iz dihurjeve dlake.

Po enem tujih slovarjev je fitch preprosto dihur, po Wikipediji pa evropski dihur. Tam tudi piše, da je bil v zgodnji angleški literaturi dihur pogosto uporabljan kot sinonim za prostitutke in nasploh za nemoralne ljudi.

Če ste ravno pri volji, pri Wikici preberite še kratko pojasnilo o Fitchevem paradoksu, ki tudi ni čisto izven konteksta.

Zdaj veste, kdo svetovnim državam, bankam in raznim papirjem postavlja vrednost. Tam nekje leta 2007 ali 2008 je postalo kristalno jasno tudi kako…

Trg? Ha! Prej fatamorgana.