Ljudstvo pozablja, spletni viri pomnijo – 2.

28.09.2012

.

Za spremembo ne bom dolgovezil. Brskal sem po spletu in napol po naključju napol namenoma izbrskal nekaj starejših člankov o dogajanjih v tej žalostni deželi. Deželi, ki ji vladajo navidezno sprte klike, ki pa so vedno bolj očitno dva oka u jednoj glavi. Ćorava oka, bi dodal kakšen bimbo.

Za nadaljevanje nekaj odstavkov o slovenskih prihvatiteljskih zgodbah, ki lahko komu zabelijo branje svežih (bolj ali manj pristnih) vesti;

.

Poročili računskega sodišča o pravilnosti in smotrnosti poslovanja državnih skladov, Kapitalske družbe (Kad) in Slovenske odškodninske družbe (Sod), pri prodaji Mercatorjevih delnic jeseni leta 2005 Istrabenzu in Pivovarni Laško imata neposredno precejšnjo dokumentarno in določeno vzgojno vrednost, druge morebitne koristi od njiju pa so precej skromne ali nikakršne. Zaradi ugotovitev računskega sodišča, denimo, ne bo nobenih kazenskih postopkov in nihče ne bo odškodninsko ali politično odgovarjal, pa tudi ‘opran’ ne bo nihče.  

Še zlasti, ker sta prišli v času, ko je dobršen del protagonistov primera Mercator spet v središču pozornosti zaradi aktualnih dogodkov. Ti znajo primeru samemu dati novo ‘kakovost’. Videti je namreč, da ni bil zgolj začetek, temveč je še danes matica dogajanja.

Vojko, 22.6.2007, razgledi.net

.

Računsko sodišče je o pravilnosti poslovanja KAD pri prodaji delnic družbe Mercator izreklo mnenje s pridržkom, ker je ugotovilo naslednje nepravilnosti:

· nadzorni svet KAD ni podal soglasja h kratkoročni zadolžitvi KAD za vplačilo delnic za

dokapitalizacijo, kar ni bilo v skladu z Navodilom o pooblastilih in podpisovanju v KAD;

· uprava KAD je soglašala s prodajo delnic družbe Mercator brez pripravljenega gradiva, kar ni bilo v skladu s Poslovnikom o delu uprave KAD;

· uprava KAD ni s pisnim sklepom imenovala izrednih skrbnikov pogodbe o prodaji delnic družbe Mercator, s čimer ni ravnala v skladu z Navodilom o izvajanju skrbništva nad pogodbami KAD,

· skrbniška evidenca zaupnih pogodb je dostopna tudi drugim osebam in ne le direktorju oddelka, kar ni v skladu z Navodilom o izvajanju skrbništva nad pogodbami KAD;

· hranjenje pogodbe in zbiranje povratnih informacij o načinu izvajanja pogodbe o prodaji delnic družbe Mercator ni bilo v skladu z Navodilom št. 10 o evidentiranju in protokoliranju pogodb;

· trgovalna mapa za prodajo delnic družbe Mercator ni bila vodena in arhivirana v skladu z določili Navodila o urejanju in arhiviranju trgovalnih map;

· dokumenti, povezani s spremljanjem kapitalske naložbe v delnice družbe Mercator ali s prodajo teh delnic, niso bili vneseni v aplikacijo pisarniškega poslovanja, ni bila vzpostavljena navidezna mapa in ni bil vzpostavljen nadzor nad dokumentacijo, kar ni v skladu z določili Navodila za arhiviranje zadev in dokumentov o podjetjih;

· ni dokazil o načinu hranjenja dokumentov z oznako poslovna skrivnost, povezanih s prodajo delnic družbe Mercator, kar ni v skladu z določili Pravilnika KAD o varovanju poslovne skrivnosti;

· vzdrževanje modela poslovnih procesov KAD v delu, ki se nanaša na osnovno premoženje, ni bilo v skladu z določili Navodila o skrbništvu nad modelom poslovnih procesov KAD;

· notranje kontrole niso delovale pri izvajanju obveznosti skrbnikov pogodbe o prodaji delnic družbe Mercator, pri knjigovodskem evidentiranju prodaje, pri sestavi listin ob vpisu v knjigo naročil in pri vpisu pogodbe o prodaji delnic družbe Mercator v vpisnik poslovnih skrivnosti.

Revizijsko poročilo (PDF)

.

Generalni direktor Skupine Tuš Aleksander Svetelšek je potrdil, da je Tuš oddal ponudbo za odkup 7,3-odstotnega deleža Kada v Pivovarni Laško.

Za Pivovarno Laško se Engrotuš zanima zato, ker deluje v panogah, v katerih je navzoč tudi Tuš, to so trgovina, energetika, turizem in živilska industrija. Z enakimi razlogi je Tuš pretekli teden oddal tudi ponudbo za 28,23-odstotni delež Kada in Soda v Istrabenzu. Za delnico Istrabenza je ponudil 81 evrov. Koliko je Tuš ponudil za delnico Pivovarne Laško, pa ni znano.

10.7.2007, MMC RTV SLO

.

1. Mirko-Engro-Tuš kupuje oziroma bi kupil Pivovarno Laško in Istrabenz, ne zanika in ne potrjuje pa govoric, da ga zanima tudi Telekom;

2. Pivovarna Laško, s ‘prijatelji’ največja ‘deležnica’ Mercatorja, je letos s ‘prijatelji’ prevzela časopisno založniško hišo Delo, kupuje oziroma kupila bi Finance, ne zanika in ne potrjuje pa govoric, da jo zanimata tudi Petrol in Telekom;

3. Infond Holding, največji lastnik Pivovarne Laško in časopisno založniške hiše Večer, kupuje oziroma bi kupil Istrabenz;

4. Istrabenz, s ‘prijatelji’ drugi največji ‘deležnik’ Mercatorja, je letos v celoti prevzel Drogo Kolinsko, kupuje oziroma bi kupil Petrol, Istrabenzov menedžment pa kupuje oziroma bi kupil Istrabenz;  

Googlova rast je bila skromnejša od rasti Istrabenza, Mercatorja, Laškega in Infonda Holdinga, še precej bolj pa rast Nasdaqa glede na rast SBI20.

Slovenski monopoli zna biti še zelo zabaven.

Vojko, 12.7.2007, razgledi.net

.

Oligarhija iz Laškega je lahko nastala in se razrasla kot rak v naši družbi samo zato, ker je:

• sistematično kršila zakone: vsaj v dveh primerih (Union in Delo) je kršila Zakon o prevzemih, toda oba sodna postopka pred sodnikom za prekrške sta (po naključju, seveda) zastarala,

• netransparentno in brez javnega razpisa od države kupovala deleže v glavnih konkurentih (Union, 2001) in prodajalcih (Mercator, 2005),

• uspešno zlobirala javno mnenje in varuha konkurence, da ji je omogočil koncentracijo kljub več kot 90-odstotnemu tržnemu deležu.

Po skoraj identični, vendar manj ‘krvavi’ poti, so šle tudi druge slovenske oligarhije.  

Kje so danes tisti, ki so pred leti tako nekritično zagovarjali zaprtost domačega trga pred tujo konkurenco in ekskluzivno domače lastništvo in ki so tako agresivno pljuvali po tistih, ki so se zavzemali za transparentnost in konkurenco?! Naj danes razmislijo o nevarnosti za »njihov« nacionalni interes, če bodo ti oligarhi na tako nelegitimen način skoncentrirano lastnino nekoč prodali tujcem. Ali je sploh kdo pomislil, kaj za Primorsko nacionalno substanco dolgoročno pomeni, če se Istrabenz, ki je skoncentriral precejšnji del primorskega gospodarstva, proda Italijanom?! Kaj pomeni za Štajersko, če se Laško proda Avstrijcem?!

Jože P. Damijan, 22.8.2007, razgledi.net

.

Mimogrede, v začetku leta 2006, ko so Laščani z aktualno vlado še dobro sodelovali, saj so ji v zameno za vstop v Mercator omogočili upravljanje časopisne hiše Delo, je država zmanjšala svoj delež v Pivovarni Laško s 15 na 7 odstotkov. Takrat je namreč Slovenska odškodninska družba delnice Laškega z Infond Holdingom zamenjala za delnice Impola in Intereurope. Kapitalska družba je obdržala svoj 7,2-odstotni delež, po nekaterih informacijah pa naj bi Kad, ki je nedavno objavil razpis za prodajo svojega deleža, delnice v kratkem prodal Engrotušu, in to celo po nižji ceni od prvotno ponujene.

Engrotuš se je v zadnjih mesecih tudi sicer krepil v lastništvu pivovarne, tako kot tudi Electa, ki jo vodi Damijan Janković, sin ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Engrotuš in Electa pri tem delata z roko v roki, ob čemer ni težko ugibati, da želita s kopičenjem delnic nagajati Laščanom. Razloge lahko iščemo tudi v osebnih zamerah Zorana Jankovića do Boška Šrota, saj se je prvi od vodenja Mercatorja pred dvema letoma moral posloviti zlasti na vztrajanje Pivovarne Laško.

Suzana Rankov, Vesna Vukovič, 5.12.2007, Dnevnik

.

Vršilec dolžnosti varuha konkurence omenjenim družbam očita, da imajo kot povezane družbe skupni nadzor nad Mercatorjem, ki ga niso priglasile uradu, sum pa ‘podlaga’ z izpisi iz delniških knjig ter časopisnimi članki, v katerih piše, da ima laška pivovarna s ‘prijateljskimi družbami’ v Laškem približno polovični delež. Kakor je spodbudno, da nekdo v tej državi z vseh strani (zadnje čase zlasti z ‘desne’) temeljito opljuvane medije jemlje resno (iz obupa?) in na podlagi njihovega poročanja začne preučevati morebitna protizakonita ravnanja in celo zamrzne kakšne četrt milijarde evrov (čez palec) vredno premoženje, tako je varuhova ‘podlaga’, vsaj dokler zadevna sklepa UVK nista v celoti znana, videti hudo tanka (kar je problem Janija Sorška) in politično spolzka (kar je problem Janeza Janše).  

Lanskega decembra je bil direktor UVK še Andrej Plahutnik, varuh konkurence, ki ga to dejstvo, videti je, bodisi ni zanimalo bodisi ga ni smelo zanimati, ker to ni bilo politično oportuno. Pivovarna Laško je bila takrat še zaveznica vlade, Andrijana Starina Kosem državna sekretarka, Danilo Slivnik predsednik uprave Dela in Boško Šrot, hm, menedžer z vizijo (med drugim vertikalnega povezovanja med živilci in trgovci, zdaj prav tako spornega za vlado in UVK). Slovenija je še bila na tečajih, na kakršne jo je obesila vlada, inflacije skoraj ni bilo, o morebitnih povezanih osebah in nevarni vertikalni koncentraciji vlada ne le, da ni govorila, tudi poslušati o njih ni hotela.

Vojko, 17.12.2007, razgledi.net

  • Share/Bookmark

Ljudstvo pozablja, spletni viri pomnijo – 1.

27.09.2012

.

Za spremembo ne bom dolgovezil. Brskal sem po spletu in napol po naključju napol pa namenoma izbrskal nekaj starejših člankov o dogajanjih v tej žalostni deželi. Deželi, ki ji vladajo navidezno sprte klike, ki pa so vedno bolj očitno dva oka u jednoj glavi. Ćorava oka, bi dodal kakšen bimbo.

Za začetek nekaj odstavkov o prejšnjem vladanju Janeza Janše, ki lahko komu zabelijo branje svežih (bolj ali manj pristnih) vesti;

.

Konec minulega tedna je ministrica za delo Cotmanova slovesno razglasila, da je socialnim partnerjem po približno letu dni pogajanj uspelo doseči soglasje o vseh členih novele zakona o delovnih razmerjih. Nakar so medije preplavili piarovski naslovi v slogu “Socialni dialog obrodil sadove”.  

Janševa vlada je novembra 2005 sprejela Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji, ki ga je pripravil vladni odbor za reforme. Okvir reform vsebuje tudi ukrepe za bolj prožen trg dela s ciljem, da se stopnja varovanja delovnega mesta uskladi s prožnostjo zaposlovanja. Med predlaganimi reformnimi ukrepi je tudi predlog, ki predvideva “maksimirati višino odpravnine za delavce in menedžerje”.  

Razplet pogajanj o zakonu o delovnih razmerah moramo povezati z dejstvom, da so vsi udeleženci socialnega dialoga – delodajalci, sindikati in vlada – prikrito zadovoljni z veljavno ureditvijo trga dela. Ta podjetjem omogoča, da se izognejo visokim stroškom odpuščanja redno zaposlenih z množično uporabo začasnega zaposlovanja, saj zaposleni za določen čas niso upravičeni do odpravnine. Takšna ureditev ustreza tudi sindikatom na čelu s prvim sindikalistom Semoličem, ker varuje zlasti delovna mesta starejših delavcev. Z njo je ne nazadnje zadovoljna tudi Janševa vlada, ki je brez kritičnega odziva javnosti zavrgla obljube o reformi trga dela iz leta 2005.

Stanislav Kovač, junij 2007, Finance, via pavel.blog

.

Novica glede NLB pa je prijetna zato, ker se je največji lastnik odločil za (pol)odprto javno ponudbo delnic, pri čemer imajo v prvem krogu prednost obstoječi delničarji, v drugem krogu pa morebiti tudi ostali interesenti. S to dokapitalizacijo bo NLB prišla do 100 milijonov evrov svežega kapitala, ki naj bi ga uradno izkoristila za svoje strateške naložbe v tujini. Resnici na ljubo, si NLB s to vsoto svežega kapitala pri kapitalskem širjenju v tujini ne bo mogla kaj prida pomagati, saj bi za resne nakupe potrebovala vsaj med petsto milijonov in eno milijardo evrov. Ta dokapitalizacija bo NLB pomagala le k zmanjšanju svoje kapitalske izpostavljenosti, saj njena kapitalska ustreznost do sedaj ni bila ustrezna in je Banka Slovenije še pod vodstvom Mitje Gasparija od NLB zahtevala, da sprejme ukrepe za njeno izboljšanje. Kljub temu, da torej ta dokapitalizacija za NLB ne pomeni resnega preboja glede njene razvojne strategije, je koristno vsaj to, da omogoča menedžmentu bolj miren spanec.

No, slaba novica pa je ta, da delnice NLB še naprej ne bodo kotirale na borzi in bo NLB še naprej ujeta med enega nepravega in nekaj zasebnih lastnikov, kar pa zaradi večinskega deleža nepravega lastnika države ne vodi niti k izbiri prave menedžerske in nadzorne ekipe niti k oblikovanju bolj ambiciozne poslovne politike banke. Naj spomnim na to, da konkurenca NLB z agresivno poslovno politiko še naprej vztrajno krade njen tržni delež na domačem trgu in da donosnost NLB ostaja še naprej precej šibka glede na konkurenco.

Jože P. Damijan, 29.8.2007, damijan.org

.

Čas, ko si je premier Janša omislil rekonstrukcijo vlade, ni prav posrečeno izbran. Leto dni pred volitvami bodo, še posebej ob takšni javnomnenjski podpori, kakršno ima vladajoča koalicija, ministrski položaj pripravljeni sprejeti samo nepopravljivi karieristi, poslušni aparatčiki ali neuporabni kadri iz ‘železne rezerve’ (ali pa vsakega po malem). Razmeroma spodobne zamenjave, kakršno je Janša svojčas našel za kmetijsko ministrico, niso verjetne, sploh pa ne takšne, ki bi lahko neoporečno izpeljale kaj od velikopoteznih koalicijskih napovedi (recimo javno-zasebno partnerstvo).

Vojko, 31.8.2007, razgledi.net

.

Ministrski kandidaturi, ki ju je predsednik vlade Janez Janša včeraj poslal v državni zbor, sta po imenih presenetljivi, v bistvu pa pričakovani. Zofije Mazej Kukovič in Radovana Žerjava namreč ni bilo v nobeni kombinaciji tistih, ki se imajo za dobro obveščene, hkrati pa prav ‘anonimnost’ imen ponazarja pred dnevi zapisano na tej strani: ministrski položaj bodo pripravljeni sprejeti samo nepopravljivi karieristi, poslušni aparatčiki ali neuporabni kadri iz ‘železne rezerve’ (ali pa vsakega po malem).

Vojko, 6.9.2007, razgledi.net

.

 Še prej pa, g. predsednik vlade priznajte velik del svoje krivde pri tej inflaciji zaradi tega, ker ste Mercator netransparentno prodali dobaviteljema Istrabenzu in Laškemu. In zavedajte se, da bodo nas potrošnike zaradi tega, ker danes mešetarite pri poslih med Istrabenzom in Petrolom ter Laškim in Istrabenzom okrog Mercatorja, nekoč še zelo bolele glave. In zapomnite si tudi, da bo zaradi oligarhičnih družin, ki jih pomagate danes ustvarjati, in ki bodo nekoč nastavljale in odstavljale vlade, tudi vas nekoč močno bolela glava. Morda že naslednje leto. Toda krivdo za naše glavobole bomo pripisali prav vam. Zapomnite si to.

Jože P. Damijan, 11.9.2007, razgledi.net

.

Za opozicijo je referendum predvs

.em varovalka pred hitro in nepregledno razprodajo pomembnega deleža Zavarovalnice Triglav tujemu lastniku.  

Ali ste za to, da se uveljavi novela zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, ki jo je sprejel DZ na izredni seji 11. septembra? Na to referendumsko vprašanje bomo volivci odgovarjali 11. novembra.  

Večini volivcev najbrž sploh ni jasno, o čem naj bi odločali oziroma kakšne bodo posledice njihove odločitve za ali proti. Če referendumsko vprašanje poenostavimo, gre za odločanje o tem, kaj narediti s 35,25 odstotka delnic Zavarovalnice Triglav, ki so ovrednotene na dobro milijardo evrov.  

Navedeni argumenti ministrstva se zdijo upravičeni. A ni mogoče spregledati, da je finančni minister Andrej Bajuk pred petimi leti, ko je bil še opozicijski poslanec NSi, zagovarjal povsem drugačno mnenje. Skupaj s tedanjim poslanskim kolegom iz SDS, zdaj pa ministrom za gospodarstvo Andrejem Vizjakom, je leta 2002 v parlamentarnem odboru za finance zahteval, naj vlada z zakonom o lastninjenju zavarovalnic zagotovi enakopravno obravnavo pravnih in fizičnih oseb, tedanji finančni minister Anton Rop pa je opozarjal na težave pri identificiranju upravičencev in na vprašljivo smotrnost takšne rešitve.

Urša Marn, 18.10.2007, Mladina

.

Zadnji teden nam je postregel z dvema ne nepomembnima dogodkoma z vidika medijev v povezavi z aktualno-političnimi razmerami v državi. Prvi dogodek tedna je, da je tednik Mladina, nekdanji goreči borec za nacionalni interes in nasprotnik tujega kapitala, napovedal dokapitalizacijo, pri čemer naj bi 40% svežega kapitala prineslo tuje podjetje, podjetje zamejskih Slovencev iz Trsta. Drugi dogodek je za mnoge prav tako nepričakovan, med dobro obveščenimi pa že dolgo javna skrivnost. Včeraj je bil namreč na seji nadzornega sveta časopisne hiše Delo odstopljen predsednik uprave Danilo Slivnik. Slivnik je za zdaj zadnji člen v seriji menedžerskih in uredniških zamenjav na Delu v zadnjih treh letih. Odstopil je sam, sicer bi ga zamenjali.  

Drugič, Janša za svoj volilni poraz leta 2000 ni okrivil »mesarske« politike v času kratke vladavine Bajukove vlade, ampak pristranost poročanja medijev o tem. Zato se je po volitvah leta 2004 tako organizirano lotil procesa »sproščevanja« medijev – od zakona o RTV, discipliniranja medijev z oglasnimi naročili državnih podjetij, zamenjavami uredništev v vladnih ustanovah (STA) in s strani podjetij v državni lasti kontroliranih medijev (Primorske novice), do nenačelnih koalicij in kravjih kupčij s privatnimi lastniki medijev (Pivovarna Laško in KD Group). Vse za pridobitev vpliva v največjih medijih.

Jože P. Damijan, 23.10.2007, damijan.org

.

Na, pa smo tam! Vzemi bogatim in daj revnim, je zarobantil naš premier in seveda doživel aplavz podravskih županov. To mu je dalo krila. Ko je čez nekaj dni v parlamentu prosil za karseda široko zaupnico, je mimogrede napovedal še vojno tajkunom. Tem pijavkam. Jasno, delavske množice na cestah, revščina trka na vrata, tam pa peščica novih bogatašev. Jahte so privezali v marine in si zgradili vile, je bil slikovit Janez Janša. Kot pri občinah torej, se rešitev ponuja kar na dlani. Vzemi bogatim in daj revnim! Tudi pri plačah? Hm, le kaj porečejo vsi novi veliki lastniki, tajkuni, zvesti jim menedžerji, ti ožemalci delavskega razreda!?

Ciril Brajer, Meta Černoga, 28.11.2007, Nedeljski

P.S.: Res preroško dobra je karikatura ob članku v Nedeljskem.

  • Share/Bookmark

Grafa tedna, 10 mesecev kasneje

26.09.2012

.

Pred natančno desetimi meseci sem tukaj objavil dva zanimiva grafa, ki sem ju preslikal s spletne aplikacije Supervizor. Seveda sem si zastavil tudi nekaj vprašanj, ki so bila zaradi omejenega dometa tega bloga in dosega enega Bimba zgolj retorična.

Pred dnevi sem pomislil, da bi bilo 10 let mesecev kasneje zanimivo pogledati, če se je kaj spremenilo. Nenazadnje je v tem času kriza pregovorno pridne slovenske roke stisnila že tako močno, kot naš ljudski junak Krpan cesarjevemu sovražniku Brdavsu. (Krpan mu jo pa tako stisne, da precej kri izza nohtov udari.)

1.

Novembra 2011 posneti tokovi denarja iz sektorja država v mošnjiček firme ŠS d.o.o. (od januarja 2003 do oktobra 2011):

Septembra 2012 posneti tokovi denarja iz sektorja država v mošnjiček firme ŠS d.o.o. (od januarja 2003 do avgusta 2012):

Pod lupo sem vzel minulih deset mesecev in izvedel, da je v tem obdobju študentski servis, ki je imel v letu 2011 za slabih 22 milijonov evrov prihodkov od prodaje, v teh desetih mesecih obrnil za 16,2 milijona evrov državnega denarja. Državni denarni tok je bil precej stabilen in povprečno znašal nekaj čez 1,6 milijona evrov na mesec. Od koga? Prvo mesto je z 1,07 milijona evrov osvojila najbolj cenjena javna hiša posebnega družbenega pomena, ki se prav zdaj otepa pripiranju glavnega in samodejnega priliva denarja.

Tisti brezposelni s študentskimi napotnicami, ki jim je dano tvorno sodelovati pri številnih programih posebnega družbenega pomena, morajo biti res ponosni na to duhovno blagodat. Če so prikrajšani za redno službo in nabiranje pokojninske dobe, imajo vsaj dnino za blagor naroda.

Na drugem so s pol milijona Študentski domovi v Ljubljani, ki za manj kot osem tisočakov vodijo pred tretjeuvrščenim Inštitutom Jožef Stefan. Četrti je Univerzitetni klinični center v Ljubljani s 433.000 evri, takoj za njimi pa Javni zavod RS za varstvo kulturne dediščine. S po slabega četrt milijona se med večje odjemalce študentskega dela uvrstijo še Fakulteta za družbene vede UL in Ekonomska fakulteta UL  ter Univerza v Mariboru (očitno kot celota).

Kdo so vsi ti študentje, ki tako pridno delajo? So bolj revni ali iz premožnejših družin? Služijo ob rednem študiju in za kruh ali ob občasnem študiju in za priboljške? So pravi ali le papirni študentje – v bistvu odvečneži, ki redne službe ne dobijo? Kakšna dela opravljajo? Za koga in za kakšen denar? Koliko rednih delovnih mest dobimo za 1,6 milijona na mesec? (800, če bi bila povprečna bruto bruto plača 2.000 evrov. Od tega bi šel precejšen del v pokojninsko, zdravstveno in davčno blagajno.)

2.

Novembra 2011 posneti tokovi denarja iz sektorja država v mošnjiček SVIZ (od januarja 2003 do oktobra 2011):

Septembra 2012 posneti tokovi denarja iz sektorja država v mošnjiček SVIZ (od januarja 2003 do avgusta 2012):

Opazite kakšno razliko – za nekaj miljonov evrov? Tudi jaz. In prav nič mi ni jasno. Je možno, da so podatke v Supervizorju v zadnjih desetih mesecih kaj priredili? Da so sindikalisti vzgoje in izobraževanja KPK opozorili, da ne gre za javni denar ampak za članarine, ki jih v imenu posameznikov nakazujejo šole in vrtci?

Bi bilo nekako logično, kajne? Ampak potem je bil tale zajem in grafični prikaz številk v Supervizorju očitno pokrpan le za nazaj in samo na pol. Mogoče bi se izkazal kot posebno dober državljan, če bi jih na to opozoril. Ali naj zadevo prepustim kar učiteljskim sindikalistom, saj gre za njihove finance. Kaj menite?

  • Share/Bookmark

Ne le višji DDV, tudi vesoljci

23.09.2012

.

Navada povzemanja raznih novic, še najbolj pa odmevnih ali celo škandaloznih zgodb, je v občilih stara. Brez tega ne gre. Vendar je doslej veljalo, da je sprejemljivo povzeti osnovno vest v nekaj stavkih, več pa ne. Še najmanj pa prepisovanje celih člankov.

Teh meja cehovske spodobnosti, dostojnosti, recimo temu tudi solidarnosti očitno ni več. Boga ni, dovoljeno je vse. Če pa bog vseeno je, je utelešen v dveh združenjih, njegova senca je pa verjetno novinarski sindikat. Kaj vem.

Vem le to, da se v brezmadežno spočeti hčerki državnega telekombinata, kjer so pred leti zaznali poslovno priložnost v medijih, od nedavna pa tudi izrazito politično priložnost, dela po novih kanonih nove dobe, ki so obče znani kot edit-copy-paste.

Tako je bilo vsaj v primeru skoraj dobesedno in v celi dolžini povzetega članka iz sobotnega Dnevnika, ki se je istega dne popoldan znašel na Planetu SiOL. Zvečer je bil na naslovnici Planeta SiOL izpostavljen kot glavna novica iz rubrike Slovenija, na dnu strani pa visoko uvrščen v več kategorijah; tretji naj-komentiran, drugi naj-ocenjen in tretji naj-posredovan.

Za hec, čeprav gre za zelo resno zadevo, sem naredil primerjavo izvirnega članka iz Dnevnika in njegovega prepisa s Planeta SiOL. Oba sem prenesel v urejevalnik besedila, spravil v dva stolpca in tu imate dve strani za pikolovce (s klikom na sliko naj bi se le-ta povečala):

Časopisne hiše in novinarji, ki živijo od prodaje časopisov – kakršnikoli pač so – torej niso le na udaru morebitnega povišanja DDV, kar bi bilo vrhunsko necivilizirano početje v vsakem režimu in vsakih okoliščinah.

Časopisom in njih novinarjem očitno grozijo tudi napadi iz vesolja, ki jih izvajajo bitja s tujega planeta. Čeprav je v državni lasti. Ker boga ni. Ker je dovoljeno vse.

Kutomba!

  • Share/Bookmark

Hvalnica z zadržkom

20.09.2012

.

Danes v Ljubljani poteka nadvse svečano in pestro dogajanje ob zaključku projekta CIVITAS ELAN. Saj najbrž veste, da gre za projekt razvoja zdrave, čiste, trajnostne itn. mobilnosti.

Na spletni strani projekta je objavljeno vabilo na današnje rajanje, ki so ga poimenovali “Premaknimo se v pravo smer: z dosežki CIVITAS Elana do sprememb potovalnih navad”.

Bimbo imam nadvse rad pozitivistične in trajnostne projekte. Še posebno, če so skrbno pripravljeni in dobro izpeljani.

Zato današnji hvalnici dodajam skromen prispevek v obliki fotografije, ki sem jo nedavno posnel ob ljubljanski cerkvi Svetega Petra.

Želim, da se ta posnetek blagohotno sprejme kot hvalnico z zadržkom. Lahko tudi s podpisom “Premaknimo se v pravo smer”.

Hvala.

.

Namig: za razumevanje je ključno opazovanje poteka kolesarske steze, ki svojo smer izgubi malo pred prehodom za pešce. S klikom na fotografijo se ta celo poveča.

  • Share/Bookmark

Spotikanje ob Fabianijevem mostu

19.09.2012

.

Sklenitev notranjega cestnega obroča, največja javna naložba letos, sodobna ureditev mestnega prometa, hitrejša pot za reševalna vozila, uresničenje desetletnih sanj, itn. S takšnimi besedami so poročali manj neuravnoteženi mediji.

Bolj neuravnoteženi so kazali fotografijo razgrajaškega mestnega svetnika, kako nekaj metrov stran od široke klančine in spodobnega dvigala svoje dvokolo prenaša po stopnicah. Fotogenični gospod svetnik se najbrž drži načela mladost, norost, čez reko skače, kjer je most.

Zelo osebno uravnotežena poročila so bila naslovljena takole: “Fabianijev most – v čigavem grlu kost“. In takole: “Fabianijev most uspešnica ali katastrofa?

Še en ljubljanski most superlativov je bil torej po dolgoletnih peripetijah naposled zgrajen in nedavno začel služiti javnosti. Ne bi se spuščal v (ne)upravičenost številnih pripomb in ukrepov, ki so ovirali in upočasnjevali izgradnjo tega železobetonskega double-deckerja. Ne bi tudi razglabljal o nivoju poročanja medijev ob odprtju mostu, ki je bilo prav tako – milo rečeno – dvonivojsko.

Novi most, ki so ga Ljubljančanom in vozačem v naše mesto obljubljali nekaj desetletij, sem si bežno ogledal že na dan otvoritve. Kar sem videl – tesen prehod za kolesarje in pešce in invalide ob stari bolnišnični stavbi ter izvedba stopnic – me je prepričalo, da se moram vrniti. Z malce več časa in s fotoaparatom.

To prepričanje mi je dodatno utrdila majčkena afera s pričevanjem občana Radka Isteniča, ki si je most ogledal še pred uradnimi ceremonijami in o tem časniku Delo v dveh zaporednih dneh poslal dve pismi. Vsebina prvega se je razširila kot manjši požar, predvsem iz tabloidne v desno smer, drugo pismo pa je ostalo nekako neopaženo. To niti ni čudno, kajti v prvem sta most in župan prikazana v zelo slabi luči, drugi pa je pohvala pristojnih zaradi nagle odprave napak, na katere je občan opozoril dan pred uradnim odprtjem.

Znano je, da se Bimbo v navzkrižnih tokovih informacij pogosto močno zmedem in potem včasih ne morem verjeti niti lastnim očem. Te so na dan, ko je bilo v Delu že objavljena pohvala za učinkovitost, videle točno to, kar je zabeležil tudi fotoaparat:

Doma sem si dolgo ogledoval posnetke in tuhtal, zakaj se mi vseeno zdi, da s temi zakoličenimi stopnicami nekaj ni čisto v redu. Da so še vedno potencialno nevarne. Da bi bile vsaj lahko boljše. Kljub temu, da pravna država pri nas ne deluje ravno kot švicarska ura in se zato sklicevanje na paragrafe zdi jalovo, sem se zatekel k brskanju za normativi, standardi ipd.

Na spletu sem kaj hitro našel ta Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb:

13. člen
(zahteve v zvezi s horizontalnimi in vertikalnimi komunikacijami)
Objekti, ki morajo biti brez ovir, morajo v zvezi s horizontalnimi in vertikalnimi komunikacijami izpolnjevati naslednje zahteve:
– notranje horizontalne in vertikalne komunikacije morajo biti jasno označene, dovolj široke in osvetljene;
– stopnice morajo biti oblikovane tako, da jih lahko uporabljajo tudi ljudje s težavami pri hoji in starejši ljudje;
– stopnice, klančine in razlike v višinskih nivojih ali križanjih poti morajo biti opremljene tudi z ograjo ali z oprijemali za roke, ki zagotavljajo varnost;
– prosti robovi stopnišč s pet ali več stopnicami morajo biti zavarovani z varnostno ograjo višine vsaj 100 cm, pri čemer odprtine v ograji ne smejo presegati 12 cm; stopnišča s pet in več stopnicami, ki imajo nastopno ploskev širine več kot 4 m, morajo biti na razdalji manjši od 4 m opremljena tudi z vmesnimi oprijemali za roke;

Zdaj nestrpno čakam na prvo priložnost, da starega znanca, ki je malo bolj domač na gradbenem področju, povprašam, kaj je res. Ali Bimbo ne znam brati predpisov, šteti stopnic ter razločevati med pravimi in namišljenimi nevarnostmi, ali pa je nekaj narobe s kakovostjo projektov, nadzorom gradenj in podeljevanjem uporabnih dovoljenj.

Ne nazadnje gre za javni objekt za množično rabo in imamo meščani pravico takšne stvari vedeti. Mar ne?

.

Pozitivka: Wikipedija že ponuja soliden opis Fabianijevega mostu v slovenščini in celo kratkega v angleščini. S fotografijami. Pohvalno.

  • Share/Bookmark

Vrednost azila

18.09.2012

.

Padlemu prihvatizatorju Binetu Kordežu sem v svojem blogokletstvu namenil že kar nekaj prostora. Če bi želel na kratko pojasniti in utemeljiti zakaj, bi rekel, da zaradi njegove dvojne narave. Med premnogimi proslulimi prihvatizatorskimi manežerji je bil Kordež edini, ki mi je z nekaterimi svojimi objavljenimi izračuni in razmišljanji dal vsaj resno misliti, v nekaterih primerih pa me je celo prepričal.

Podobno ambivalenten odnos, kot ga imam do Kordeža, imam tudi do Jožeta P. Damijana, tistega visokošolskega ekonomista in enoletnega ministra za razvoj (Blitz Entwicklung?), ki redno polni svoj blog.

Ob tem bo marsikdo zamahnil z levo roko in to označil kot izraz bolestne želje po pozornosti ali še kaj drugega. Bimbo to raje zgrabim z desno roko kot nekakšen bonus, ki ga pretežno z davkoplačevalskim denarjem plačani profesor Damijan ponuja zainteresiranim ljudem. S tem svoja mnenja tudi brezplačno postavlja na javni prepih. Kaj menite, koliko je takih?

Kakorkoli že, Damijan je bil eden prvih, če že ne prvi, zelo redkih, če že ne edini, ki je razmeroma zgodaj javno in argumentirano opozoril na hude pasti kreditnih prihvatizacij, ki so se do zdaj izkazale kot zablode. Ta isti Damijan je pred dnevi ponudil azil izobčenemu Binetu Kordežu, ki je imel nekoč za objavo svojih mnenj še občasen dostop do Sobotne priloge Dela, kjer zdaj raje povzemajo božansko utemeljene ministrske govore.

Kar pravzaprav želim povedati, a mi misli nenehno begajo vstran, je, da cenim liberalnost Damijana, ki je nepravnomočno obsojenemu Kordežu ponudil zatočišče. Cenim tudi Kordeževo trmoglavost in prepričanje, da kljub osebnemu porazu in silni množici prostih spisov iz ekonomije, ki butajo v nas z vseh strani, ljudem še vedno lahko pove nekaj tehtnega. Na primer tole:

In poseg s kakimi tremi, štirimi milijardami evrov odkupa naših obstoječih obveznic, bi dal finančnim trgom pomemben signal in verjetno precej znižal trenutno pričakovano obrestno mero za slovenske obveznice, ki se giblje okoli sedmih odstotkov. Tri odstotne točke nižja obrestna mera na denimo tri milijarde evrov dolga predstavlja 90 milijonov evrov nižje finančne obremenitve države. In tu gre za čisti prihranek, za neposredno manjše stroške Slovencev – in ne kot velja v primeru prihranka zaradi znižanja pokojnin ali prejemkov javnih uslužbencev, kjer se to potem odrazi v nižji potrošnji teh ljudi, nižjih davkih, nižji proizvodnji, pri čemer je učinek za javne finance na koncu dokaj pičel.

Povprečni Nemec se je torej preko svoje države zadolžil (zaradi večje porabe) za 25.500 evrov in za ta dolg nominalno plača kakih 400 evrov obresti letno. Pri istih Nemcih pa se je za svojo preveliko potrošnjo glede na ustvarjeno, prav tako preko države (javnega dolga), zadolžil tudi povprečni Slovenec in to v višini 8.300 evrov. Trikrat nižji je namreč javni dolg Slovenije glede na javni dolg Nemčije preračunano na prebivalca. Lahko sklepamo, da se je torej Nemec zadolžil za omenjenih 25.500 evrov (posredno lahko tudi v Sloveniji, ki ima kar precejšnje finančne rezerve v tujini) in jih potem posodil trem Slovencem, ki pa mu po trenutnih obrestnih merah plačujejo 1.700 evrov letno (dejansko sicer manj, ker je večina obstoječega dolga v obveznicah izdanih z nižjimi obrestnimi merami). Zaradi svojega položaja torej povprečni Nemec zasluži razliko 1.400 evrov na leto. In niti nič mu ne moremo očitati, takšna so pač dejstva in tako funkcionirajo finance.

Dobro, priznam, cela zadeva mi je všeč ne le zaradi njenega liberalnega konteksta, ampak tudi zato, ker je Kordeževo pisanje “proprio quello che volevo dire io” (kot bi rekel Bartolov signor Mangialupi). Čeprav je Kordež zavozil kapitalno, očitno še zna razmišljati in računati. Veliko bolje od marsikaterega lažnega preroka z volilnih lističev.

Škoda, ker slovenski trg z informacijami vrednost Damijanovega azila za Kordeža očitno ceni manj kot jaz, ki nikdar nisem zmogel trdne vere v (nad)naravne moči trga.

.

disklejmer: Zgoraj zapisano v ničemer ne spremeni mojih subjektivnih sodb o Kordeževih preteklih ravnanjih in njih posledicah. Prav tako ne mojega mnenja, da bi bilo veliko bolje, če bi Kordež za kazen deset let za običajno (majhno) plačo opravljal razna pomožna dela v Merkurju in na lastni koži občutil posledice svojih lastniških vizij.

  • Share/Bookmark

Ljubo doma…

17.09.2012

.

Poleti – to se mi zdi že tako oddaljeno, kot bi bilo lani – smo se malo klatili po tujini. Z avtomobilom, tem še vedno najbolj pristnim sredstvom za zagotavljanje osebne oziroma družinske svobode premikanja.

Bilo je lepo, zanimivo in stotinam prevoženih avtocestnih kilometrov navkljub tudi sproščujoče. Za povrh smo šli v tujino, a nekako ostali doma. Starejšega človeka namreč še vedno preseneti, da nekdanja bližnja tujina zdaj skoraj ne pozna več meja s policijo in carino in da njen večji del zdaj uporablja isto valuto.

Nekoč davno, še v obdobju SFRJ in nekaj kasneje v RS, sem vsakokraten povratek na domačo grudo začutil na prav čuten način. Najsi sem se pripeljal z zahoda, severa ali jugovzhoda, vedno se mi je slovenski zrak zdel bolj svež, naša trava bolj zelena, drevje in grmovje lepše, asfalt bolj domač.

Kadar sem po prehodu meje ustavil na bencinski črpalki ali v obcestni gostilni, kjer je bilo z vseh strani slišati skoraj izključno slovensko besedo, me je ta oblivala kot topla prha. Tako lepo je bilo spet biti doma.

Tokrat se je začelo anekdotično. Mladega moža, ki je na avstrijski strani karavanškega predora pobiral predornino, sem nagovoril po nemško. Morda mi je že ceno povedal po slovensko, a sem to preslišal. Ko mi je predal drobiž in potrdilo, sem šele zaznal “izvolite in nasvidenje“. Smo torej že doma?

Ne. Doma sem bil nekaj kilometrov zatem, za oznako meje in ko so stene predora postale bolj sive. Ta fenomen smo si nekoč v ljubeljskem predoru tolmačili s prehodom v drug družbeno-gospodarski sistem. Naš. Boljši. Ta razlika je očitno nekako ostala, čeprav naj bi bila Slovenija zdaj družbeno bolj sorodna severni republiki.

Nekaj kilometrov za izhodom iz predora je na vsaki strani avtoceste , ki teče po robu razmeroma ozke doline na sončni strani Alp, manjše počivališče. Imenujeta se Lipce I in II in sta bili nekdaj tako rekoč Slovenija v malem – saj veste: small but beautiful. Posebna komisija Turistične zveze Slovenije in Družbe za avtoceste Slovenije jima je leta 2003 in leta 2005 prisodila prvi dve mesti med malimi počivališči.

Dovoz do južnih Lipc je bil avgusta letos zaprt. Ni turistov? Ni potrebe? Ni  utrujenosti? Ni počitka? Mogoče ni več posla, ker so dolgoletnega ponudnika gostinskih storitev nagrajenih Lipc minulo zimo odgnali na zelo nenavaden način.

Malo pred Ljubljano sta še dve manj slavni počivališči, ki slišita na ime Povodje. Tudi od tam so dolgoletnega ponudnika gostinskih storitev – istega kot v Lipcah – odgnali na sila nenavaden način. Tudi ti počivališči sta imeli poleti zaprta dovoza. ¡No bocadillo, no pasaran! Menda gradijo vodovod in urejajo okolico. Že pet mesecev.

Postalo mi je žal, da na približno 3.500-kilometrskem križarjenju po evropskih avtocestah nisem bolj zbrano štel števila zaprtih počivališč. Takole čez palec se ne spomnim niti enega v sezoni opuščenega. Spomnim pa se kar nekaj takih brez gostinske ponudbe. Eni so imeli samo telefon, večina pa tudi toaletne prostore in nekaj klopi. Malo pred Dunajem je lepo urejen nov primerek z avtomati za pijačo. Ne prav daleč od Kölna sem pod drevesi počivališča lahko od blizu opazoval beganje nekaj poljskih miši ali rovk, ki so se kljub trušču in vročini tam očitno kar lepo udomačile.

Razumete, zakaj ob tokratnem povratku domov nisem bil tako čutno vzhičen kot nekdaj? Kajti pri nas ob avtocesti ne vidiš rovk. Le posledice njihovega delovanja. Kajti spomnil sem se, da gre za deželo sprevrženih vrednot in čudnih navad.

Deželo, v kateri nagrajevan človek nenadoma postane zdraharski nebodigatreba, dolino, v kateri črnograditelja nekaj let ne kaznujejo, ampak silno hvalijo, potem pa se ga nenadoma odločijo zabiti v zemljo. Vse do podtalnice. Najbrž zaradi vodovoda. In nikomur nič.

Kutomba!

  • Share/Bookmark

iZgovor 5

12.09.2012

.

Danes naj bi se na zahodni obali ZDA, kar po našem času najbrž pomeni precej proti večeru, prikazalo novo vsestransko iČudo. Svetovni verniki jabolčne sekte so najbrž strašno nervozni, s potnimi prsti begajo po iZaslonih, da jim ne bi ušla kakšna iNformacija. Takoj morajo iZvedeti vse o novih in še boljših iFunkcijah (tudi najboljše je možno vedno znova še iZboljšati), o iZgubi desetinke milimetra tu ali spremembi vogalne krivulje tam iN tako naprej.

Na srečo sem jaz svojo dobil že pred tednom dni. Prebral sem namreč, da naj bi bil iPhone 5 zajamčeno razočaranje. Evo, pa mi ga ne bo treba kupit. Pa ravno sem bil na tem, da popustim masovni psihozi in z nakupom dokažem sebi in drugim, da sem kul, napreden, da grem v korak s časom.

Kako sem lahko prešprical prejšnje štiri jabolčne telefone, ne vem več prav dobro. Mogoče sem se izgovoril na starokopitnost, luzersko miselnost, nesposobnost učenja novotarij in pomanjkanje denarja. Tole pišem le zato, da petega razloga oziroma iZgovora za vztrajanje v kameni dobi ne bi pozabil.

Zdaj grem pa h krajevnemu sadjarju, da za zaprtimi vrati skrbno razdelava poslovni načrt. V primeru nadaljnje širitve iVere bova začela v nobel lokalih (zaradi krize jih je na voljo vedno več) prodajati skrbno obgrizena jabolka po najmanj 3 evre za kilo. Saj, le kdo bo še kupoval navaden zlati delišes ali idared? Samo luzerji. In to napol zastonj. :twisted:

  • Share/Bookmark

Zafrkavanje z otroki – 2.

11.09.2012

.

Peljemo se skozi primestje. Tam, kjer so hiše dovolj redko posejane, da je med njimi in okrog njih prostor za travnike, polja, gozdičke, grmovje in tudi kakšno zanemarjeno parcelo, ki čaka nov gradbeni zagon.

Zaradi razmaknjenosti vsega je tam prostor tudi za drogove električne napeljave, na katere so obešeni kabli. Po kablih se pretaka električna energija, ki ima v bolj strnjenih naseljih svoje poti skrite pod zemljo.

Na teh kablih mestoma poseda kakšen ptič. In v meni se spet prebudi sam hudič.

“A veš, katera žival je bolj stabilna – golob na dveh nogah ali mačka na štirih,” vprašam otroka za seboj.

Na odgovor mi ni treba čakati tako dolgo kot pri kakšnih izračunih. Tudi zato, ker otrok v tako enostavnem vprašanju ne zasluti pasti.

Odločno zastavi: “Ja, mačka!”

“Vidiš ptiče, ki sedijo na žici?” vprašam in isti hip dlakocepsko pomislim, da pravzaprav stojijo in to na kablu.

“Vidim.”

“Si kdaj videl mačko stati na vrvi ali hoditi po žici?”

Tišina!

Fotr sem čisto res ves pasji. :twisted:

.

vir

  • Share/Bookmark