Bimbovo blogokletstvo

.

Padlemu prihvatizatorju Binetu Kordežu sem v svojem blogokletstvu namenil že kar nekaj prostora. Če bi želel na kratko pojasniti in utemeljiti zakaj, bi rekel, da zaradi njegove dvojne narave. Med premnogimi proslulimi prihvatizatorskimi manežerji je bil Kordež edini, ki mi je z nekaterimi svojimi objavljenimi izračuni in razmišljanji dal vsaj resno misliti, v nekaterih primerih pa me je celo prepričal.

Podobno ambivalenten odnos, kot ga imam do Kordeža, imam tudi do Jožeta P. Damijana, tistega visokošolskega ekonomista in enoletnega ministra za razvoj (Blitz Entwicklung?), ki redno polni svoj blog.

Ob tem bo marsikdo zamahnil z levo roko in to označil kot izraz bolestne želje po pozornosti ali še kaj drugega. Bimbo to raje zgrabim z desno roko kot nekakšen bonus, ki ga pretežno z davkoplačevalskim denarjem plačani profesor Damijan ponuja zainteresiranim ljudem. S tem svoja mnenja tudi brezplačno postavlja na javni prepih. Kaj menite, koliko je takih?

Kakorkoli že, Damijan je bil eden prvih, če že ne prvi, zelo redkih, če že ne edini, ki je razmeroma zgodaj javno in argumentirano opozoril na hude pasti kreditnih prihvatizacij, ki so se do zdaj izkazale kot zablode. Ta isti Damijan je pred dnevi ponudil azil izobčenemu Binetu Kordežu, ki je imel nekoč za objavo svojih mnenj še občasen dostop do Sobotne priloge Dela, kjer zdaj raje povzemajo božansko utemeljene ministrske govore.

Kar pravzaprav želim povedati, a mi misli nenehno begajo vstran, je, da cenim liberalnost Damijana, ki je nepravnomočno obsojenemu Kordežu ponudil zatočišče. Cenim tudi Kordeževo trmoglavost in prepričanje, da kljub osebnemu porazu in silni množici prostih spisov iz ekonomije, ki butajo v nas z vseh strani, ljudem še vedno lahko pove nekaj tehtnega. Na primer tole:

In poseg s kakimi tremi, štirimi milijardami evrov odkupa naših obstoječih obveznic, bi dal finančnim trgom pomemben signal in verjetno precej znižal trenutno pričakovano obrestno mero za slovenske obveznice, ki se giblje okoli sedmih odstotkov. Tri odstotne točke nižja obrestna mera na denimo tri milijarde evrov dolga predstavlja 90 milijonov evrov nižje finančne obremenitve države. In tu gre za čisti prihranek, za neposredno manjše stroške Slovencev – in ne kot velja v primeru prihranka zaradi znižanja pokojnin ali prejemkov javnih uslužbencev, kjer se to potem odrazi v nižji potrošnji teh ljudi, nižjih davkih, nižji proizvodnji, pri čemer je učinek za javne finance na koncu dokaj pičel.

…

Povprečni Nemec se je torej preko svoje države zadolžil (zaradi večje porabe) za 25.500 evrov in za ta dolg nominalno plača kakih 400 evrov obresti letno. Pri istih Nemcih pa se je za svojo preveliko potrošnjo glede na ustvarjeno, prav tako preko države (javnega dolga), zadolžil tudi povprečni Slovenec in to v višini 8.300 evrov. Trikrat nižji je namreč javni dolg Slovenije glede na javni dolg Nemčije preračunano na prebivalca. Lahko sklepamo, da se je torej Nemec zadolžil za omenjenih 25.500 evrov (posredno lahko tudi v Sloveniji, ki ima kar precejšnje finančne rezerve v tujini) in jih potem posodil trem Slovencem, ki pa mu po trenutnih obrestnih merah plačujejo 1.700 evrov letno (dejansko sicer manj, ker je večina obstoječega dolga v obveznicah izdanih z nižjimi obrestnimi merami). Zaradi svojega položaja torej povprečni Nemec zasluži razliko 1.400 evrov na leto. In niti nič mu ne moremo očitati, takšna so pač dejstva in tako funkcionirajo finance.

Dobro, priznam, cela zadeva mi je všeč ne le zaradi njenega liberalnega konteksta, ampak tudi zato, ker je Kordeževo pisanje “proprio quello che volevo dire io” (kot bi rekel Bartolov signor Mangialupi). Čeprav je Kordež zavozil kapitalno, očitno še zna razmišljati in računati. Veliko bolje od marsikaterega lažnega preroka z volilnih lističev.

Škoda, ker slovenski trg z informacijami vrednost Damijanovega azila za Kordeža očitno ceni manj kot jaz, ki nikdar nisem zmogel trdne vere v (nad)naravne moči trga.

.

disklejmer: Zgoraj zapisano v ničemer ne spremeni mojih subjektivnih sodb o Kordeževih preteklih ravnanjih in njih posledicah. Prav tako ne mojega mnenja, da bi bilo veliko bolje, če bi Kordež za kazen deset let za običajno (majhno) plačo opravljal razna pomožna dela v Merkurju in na lastni koži občutil posledice svojih lastniških vizij.

Objavljeno 18.09.2012 08:00 Zapisano pod: veselogleda kategorija. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Tako komentarji kakor tudi pingi so trenutno onemogočeni.