Teorija o brezdelnem sloju – 2.

27.10.2012

.

The Theory of the Leisure Class je naslov knjige, ki jo še vedno berem. Preko spleta jo lahko naročite že za prgišče novcev, v elektronski obliki pa je na voljo tudi brezplačno. Knjigo je pred 113 leti napisal ameriški ekonomist in sociolog Thorstein Veblen.

Za poizkušnjo je tu še nekaj njegovega pisanja:

If the pecuniary situation of the master permits it, the development of a special class of personal or body servants is also furthered by the very grave importance which comes to attach to this personal service. The master‘s person, being the embodiment of worth and honour, is of the most serious consequence. Both for his reputable standing in the community and for his self‐respect, it is a matter of moment that he should have at his call efficient specialised servants, whose attendance upon his person is not diverted from this their chief office by any by‐occupation. These specialised servants are useful more for show than for service actually performed. In so far as they are not kept for exhibition simply, they afford gratification to their master chiefly in allowing scope to his propensity for dominance. It is true, the care of the continually increasing household apparatus may require added labour; but since the apparatus is commonly increased in order to serve as a means of good repute rather than as a means of comfort, this qualification is not of great weight. All these lines of utility are better served by a larger number of more highly specialised servants. There results, therefore, a constantly increasing differentiation and multiplication of domestic and body servants, along with a concomitant progressive exemption of such servants from productive labour. By virtue of their serving as evidence of ability to pay, the office of such domestics regularly tends to include continually fewer duties, and their service tends in the end to become nominal only. This is especially true of those servants who are in most immediate and obvious attendance upon their master. So that the utility of these comes to consist, in great part, in evidence which this exemption affords of their master‘s wealth and power.

But much of the services classed as household cares in modern everyday life, and many of the “utilities” required for a comfortable existence by civilised man, are of a ceremonial character. They are, therefore, properly to be classed as a performance of leisure in the sense in which the term is here used. They may be none the less imperatively necessary from the point of view of decent existence: they may be none the less requisite for personal comfort even, although they may be chiefly or wholly of a ceremonial character. But in so far as they partake of this character they are imperative and requisite because we have been taught to require them under pain of ceremonial uncleanness or unworthiness. We feel discomfort in their absence, but not because their absence results directly in physical discomfort; nor would a taste not trained to discriminate between the conventionally good and the conventionally bad take offence at their omission. In so far as this is true the labour spent in these services is to be classed as leisure; and when performed by others than the economically free and self‐directed head of the establishment, they are to be classed as vicarious leisure.

The vicarious leisure performed by housewives and menials, under the head of household cares, may frequently develop into drudgery, especially where the competition for reputability is close and strenuous. This is frequently the case in modern life. Where this happens, the domestic service which comprises the duties of this servant class might aptly be designated as wasted effort, rather than as vicarious leisure. But the latter term has the advantage of indicating the line of derivation of these domestic offices, as well as of neatly suggesting the substantial economic ground of their utility; for these occupations are chiefly useful as a method of imputing pecuniary reputability to the master or to the household on the ground that a given amount of time and effort is conspicuously wasted in that behalf.

Imejte se lepo na ta hladen, moker in podaljšan konec tedna. ;-)

  • Share/Bookmark

Teorija o brezdelnem sloju

17.10.2012

.

The Theory of the Leisure Class je naslov knjige, ki jo trenutno berem. Preko spleta jo lahko naročite že za prgišče novcev, v elektronski obliki pa je na voljo tudi brezplačno. Knjigo je pred 113 leti napisal ameriški ekonomist in sociolog Thorstein Veblen.

Ker njegove satirične družbene teorije menda še nikomur ni uspelo prevesti v slovenščino, sem se prisiljen truditi s precej arhaično akademsko angleščino. Primer:

The normal and characteristic occupations of the class in this mature phase of its life history are in form very much the same as in its earlier days. These occupations are government, war, sports, and devout observances. Persons unduly given to difficult theoretical niceties may hold that these occupations are still incidentally and indirectly “productive”; but it is to be noted as decisive of the question in hand that the ordinary and ostensible motive of the leisure class in engaging in these occupations is assuredly not an increase of wealth by productive effort. At this as at any other cultural stage, government and war are, at least in part, carried on for the pecuniary gain of those who engage in them; but it is gain obtained by the honourable method of seizure and conversion. These occupations are of the nature of predatory, not of productive, employment. Something similar may be said of the chase, but with a difference. As the community passes out of the hunting stage proper, hunting gradually becomes differentiated into two distinct employments. On the one hand it is a trade, carried on chiefly for gain; and from this the element of exploit is virtually absent, or it is at any rate not present in a sufficient degree to clear the pursuit of the imputation of gainful industry. On the other hand, the chase is also a sport — an exercise of the predatory impulse simply. As such it does not afford any appreciable pecuniary incentive, but it contains a more or less obvious element of exploit. It is this latter development of the chase — purged of all imputation of handicraft — that alone is meritorious and fairly belongs in the scheme of life of the developed leisure class.

Abstention from labour is not only a honorific or meritorious act, but it presently comes to be a requisite of decency. …

Veblen je umrl 3. avgusta 1929, le mesec dni preden se je ameriški borzni balon napihnil do skrajnih meja oziroma malo manj kot tri mesece pred zlomom newyorške borze na oktobrski črni torek. Škoda, ker bi bilo zanimivo prebrati kakšen njegov komentar takratnega dogajanja.

K Veblenu me je pritegnil tudi opis, da je bil wacky eccentric, in da je pisal convoluted, ironic and satiric essays. Znal bi torej biti moj tip pisca.

Upam, da se bom v prostem času dovolj decentno prebil čez vseh 244 strani njegove satirične Teorije. ;-)

  • Share/Bookmark

Surovine, sestavine in drugo

16.10.2012

.

Bomo odslej na kozarcih z majonezo (kraft = sila, moč), škatlah z industrijsko napol pripravljeno hrano (miracoli = čudeži) in skutnimi namazi ter plastenkami s ketchupom lahko prebrali novo opozorilo?

Lahko vsebuje sledove oreščkov, natrijevega luga in dušikove kisline.

Za nič manj kot 14.000 litri luga in 10.000 litri kisline (v navedenih ali pa ravno obratnih količinah – pri pedantnih Nemcih se nikdar ne ve) menda že ostanejo kakšni sledovi. Namigujem seveda na včerajšnjo kemično nesrečo v tovarni živil v Nemčiji.

Če bi bil novopečen v.d. urednika velikega domačega časopisa, bi takoj dal poiskati kakšnega upokojenega živilskega tehnologa tako rekoč pokojne Kolinske. Morda bi lahko povedal (ali povedala, seveda) kaj zanimivega o načinih zagotavljanja nujne higiene v takšnih obratih.

vir

  • Share/Bookmark

Za 20 % DDV – 5.

11.10.2012

.

Ob pomanjkanju novokomponiranega TV programa je vedno bolj majerjevska medijska podružnica državnega telekombinata včeraj priobčila ta biser žurnalizma:

Seveda je podpisani telekombinatorik V. N. po hišni razvadi pozabil omeniti, da prepisuje stvari iz članka Maše Jesenšek, ki je bil dan prej objavljen v Delu. Seveda tudi ni nikjer navedena povezava na izviren članek. Le zakaj?

Zato, draga moja bralka, ker je tisto nad začetnicama V. N. blago rečeno zmazek funkcionalno nepismenega človeka, strogo gledano pa gre za nizkoten konstrukt.

Telekombinatorik je objavil trditvi

“Gospa za osemdeset tisočakov za mestni časopis”

in

“… s katero je občina sklenila dve avtorski pogodbi v vrednosti skoraj 40 tisoč evrov …”

Vendar v izvirnem članku piše:

“… s katero je občina sklenila dve avtorski pogodbi v SKUPNI vrednosti skoraj 40.000 evrov …”

!

Kolikšna je dodana vrednost takšnega telekombinatskega pisunstva in kolikšen davek na dodano vrednost bi bil pravičen?

Morda bi gospod minister (tudi za medije) dr. Žiga Turk lahko podal filozofsko pojasnilo, na katerih s strani levice tako grdo zanemarjanih desničarskih/katoliških/evropskih/domoljubnih/narodnobuditeljskih moralnih vrednotah temelji tako uravnoteženo pisunstvo.

  • Share/Bookmark

O ovadbah in sodbah

10.10.2012

.

Spletna izpostava medijske (priznane) hčere državnega telekombinata danes spodbudno poroča:

To je dobro. Korenjaška policija dela. Kriminalisti se trudijo očistiti nesnago iz zanemarjene družbe. Hudobneže čaka pravična kazen. Mar res?

Pred leti je odjeknila zgodba o delavcih nekega kočevskega s.p., ki jih je doletela tako kruta usoda, kot bi jo prepisali iz Steinbeckovega romana. Dolge mesece brez plač, brez zavarovanja, brez toplega prebivališča, ob silno oklevajočem ukrepanju države, policije in sindikatov.

Saj naj bi bile opravljene policijske, davčne in inšpekcijske preiskave, podane ovadbe, malo je zaregljala tudi politika. Nekaj o tem je bilo objavljeno tudi na siol.net. (tukaj in tukaj). Potem pa se je medijski pomp polegel in ob neskončnih stečajih gradbenih podjetij so se za delavce zanimali skoraj izključno, kadar so šli na kakšen stavkovni pohod.

Nekaj let po tem o krivdi Perkovića s.p. za črno usodo delavcev na toplem in suhem razpredajo toga gospoda v mračnih togah in si menda niso enotni. O tem so nedavno poročali v nekaterih občilih. Da je Perković le malo kriv in bistveno bolj nedolžen, je bila pred dvema tednoma očitno zgodba le za Delo in Slovenske novice, za telekombinat in druge pa ne. (če komu zaradi površnosti delam krivico, se bom rade volje opravičil).

Ker če bi bila ta zgodba primerna tudi za telekombinat, bi morda današnjo policijsko hvalo o številu vloženih ovadb proti osebi X vzeli z nekaj rezerve. In morda namesto iskanja neuradnih virov imena obtoženca raje povprašali in pobrskali za epilogi podobnih kriminalistično-pravosodnih akcij iz številnih krutih zgodb, poleg Prenove še Vegrada, drugih gradbincev, Steklarske nove… Vsaj toliko, kot sta to na koncu članka naredila Jure Predanič in Iva Ropac v Delu:

Primer Steklarske nove brez sodnega epiloga

Med bolj odmevnimi tovrstnimi primeri je bila zgodba o Steklarski novi, d. o. o. Več kot 200 delavcev je ob stečaju podjetja maja 2009 ugotovilo, da jim delodajalec več let ni plačeval socialnih prispevkov.

Zoper odgovorne v družbi so vložili kazenske ovadbe, a je celjsko okrožno tožilstvo vse zavrglo, in to trikrat z obrazložitvijo, da ni podlage za kazenski pregon zaradi pomanjkanja naklepa oziroma da ni dovolj utemeljenega suma, da sta nekdanja direktorja zagrešila kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev.

Delavcem, ki so prevzeli pregon, je na okrajnem sodišču sicer uspelo izpeljati posamezna preiskovalna dejanja, a zadeva vendarle ni dobila sodnega epiloga, saj se delavci niso odločili za vložitev obtožnega predloga predvsem zaradi finančnega bremena.

Igra slepega prepisovanja policijskih poročil, ob katerih v članke vedno pricurlja še kaj pomenljivo neuradnega, me sploh ne zabava. Za vsaj osnoven občutek pravičnosti bo treba veliko več.

.

P. S.: Popoldan je Siol objavil obširnejši članek o poslovni poti Mateja Raščana. Pohvalno.

  • Share/Bookmark

Za 20 % DDV – 4.

6.10.2012

.

Prebral sem, da je Jože P. Damijan dvig stopnje DDV za časopise ogorčeno označil kot talibansko dejanje (izvirno Damijanovo besedilo je tukaj). Ne glede na moje provokativne zapise pod naslovom “Za 20% DDV” se z njim povsem strinjam. Malo dvoumno je sicer, da so to objavili v brezplačniku, za katerega se sprašujem, kako je obdavčen z DDV, če je brezplačen. ;-)

Po drugi strani sem prepričan, da imamo pretežno talibanske medije. Na to poskušam opozarjati občasno in po svojih skromnih močeh. Talibanska obravnava talibanskih medijev je torej nekako razumljiva, če že ne racionalna ali celo upravičena.

Za začetek naj telebanom pojasnim, da kratica DDV pomeni davek na dodano vrednost. Pri časopisih in revijah naj bi glavni del dodane vrednosti predstavljala njihova tehtna vsebina in ne mehanska obdelava papirja (potisk, rezanje, spenjanje, razvažanje). Pojem tehtna vsebina razumem kot nekaj, kar ni brezumno prepisano iz sporočila za javnost ali agencijske vesti, kar ni površen povzetek tiskovne konference ali objave v drugem občilu, kar ni raziskano in razkrito zgolj po nareku tretje osebe s prikritimi posebnimi interesi.

No, tako tehtne vsebine oziroma dodane vrednosti je po mojem v časopisih bolj malo. Kolikšna je dodana vrednost časopisov po mnenju kupcev, jasno kažejo podatki o nenehno padajočih nakladah. Gospodarska logika sicer narekuje, da moraš pri manjšem številu prodanih izdelkov povečati dodano vrednost, da nekako zvoziš tudi na daljši rok, a tega v naših ČGP očitno niso slišali. Ali pa imajo v rokah trdne argumente o nasprotnem. Za vsako teorijo je z malo truda moč najti preroka.

Izhajam torej iz neljube teze, da je dodana vrednost v časopisih majhna, njihova prodaja pa upada. Obenem potrebe države, ki se še vsaj pretvarja, da želi biti socialna, rastejo. Kot davkoplačevalec menim, da je v takem položaju v prid razvoja dobro bolj obdavčiti dejavnosti  z majhno dodano vrednostjo.

Na primer časopise, ki za povečanje dodane vrednosti ne potrebujejo težkih naložb, ampak le nekaj več truda, poguma, integritete in strokovnosti ter nekaj manj klientelizma in oportunizma. Torej bi šlo za spodbujevalno obdavčitev. Dokler bodo časnikarji svoje strani urejali in polnili, kot da jim je za bralce in kupce vseeno, naj imajo, kar so si izbrali.

Po drugi strani bi se preudarna in demokratična oblast, ki nima želja po obvladovanju medijev, morala vedno znova vprašati; Koliko je 20 odstotkov od nič (dodane vrednosti)? Nič. Koliko je 20 odstotkov od malo? Zelo malo. Koliko je 8,5 odstotka od veliko? Kar precej.

Če bi bilo tako, bi srečno živeli do konca svojih dni.

A žal ni tako.

.

prihodnjič dalje

  • Share/Bookmark

Za 20 % DDV – 3.

5.10.2012

.

Objavljeno v Delu:

Nokia Slovenije nima več na zemljevidu

Nedelja, 27. novembra 2011 (delo.si)

Med tistimi, ki so doslej vsaj po nekaterih merilih sodili v zgornjo kategorijo, je bila finska Nokia. Njeni mobilniki s slovenskimi izbirniki so k nam prihajali z majhno zamudo ali sploh brez nje – pritoževanje čez servisne storitve bomo tokrat zanemarili –, delovala je večina storitev (čeprav ne vse, denimo glasbena), dogajale so se različne promocije. Vendar se je v zadnjih mesecih odnos tega podjetja do Slovenije občutno poslabšal.

Konec oktobra je korporacija pripravila redni letni dogodek Nokia world, ki so ga razglasili za rekordnega po številu navzočih novinarjev, analitikov in predstavnikov operaterjev. Kljub temu se podjetju ni zdelo vredno v London povabiti niti enega novinarja iz Slovenije. Zelo očitno Nokia Slovenije ne uvršča več med tiste trge, ki jim je vredno namenjati vsaj osnovno pozornost.

Ne vem, koliko slovenskih novinarjev je bilo kdaj povabljenih na redni letni dogodek podjetja Apple. Najbrž veliko, ker je pojav vsakega novega iZdelka pri nas tradicionalno pospremljen z obilno medijsko pozornostjo.

Mogoče bi bilo pa dobro, če bi novinarji manj potovali na korporacijske dogodke na račun korporacij in se bolj posvetili skrbem kupcev in razmeram na svojem trgu.

  • Share/Bookmark

Za 20 % DDV – 2.

4.10.2012

.

Objavljeno na prvi strani tiskane izdaje Dela v sredo, 3. oktobra 2012:

Kardinal Franc Rode ni oče Petra S.

Analiza DNK, ki jo je opravil münchenski inštitut za sodno medicino, je pokazala, da kardinal Franc Rode ni oče Petra S. S tem se je nekako razpletla zgodba o Petrovem iskanju očeta, ki smo jo v Delu prvi objavili konec avgusta. Peter pa še vedno ne ve, kdo je njegov oče.

Objavljeno na zadnji strani tiskane izdaje Dela v sredo, 3. oktobra 2012:

Zadnji dober časopisni založnik

Medijski mogotci večinoma nimajo dobrega slovesa. Podpihujejo vojne, dvigajo naklade s populističnimi vsebinami in se povezujejo s politiki, ki lahko koristijo njihovim poslovnim interesom. Za redko častno izjemo je veljal dolgoletni izdajatelj ameriškega New York Timesa (NYT) Arthur Sulzberger, ki je umrl v nedeljo v 86. letu starosti.

Nauk: več je vredna zadnja kot prva stran časopisa, kar velja tudi za Sobotno prilogo Dela, ki je imela v soboto, 22. septembra 2012 na zadnji strani tole pisanje Lenarta J. Kučića:

Koliko ljudi je prišlo na Franza Ferdinanda?

Samoumevnost njegovega odgovora – da je Rusbridger postal odgovorni urednik, ker je pač tako sposoben – je bila zame nekaj čisto novega. Če sem se o nadrejenih pogovarjal s slovenskimi novinarskimi kolegi, nismo njihovih uredniških funkcij skoraj nikoli pripisovali novinarskim ali organizacijskim kvalitetam. Vedeli smo, da je nekatere posredno ali neposredno nastavila politika. Drugi so postali uredniki zaradi osebnih povezav, ponujenega denarja ali prepričanja, da so novi lastniki končno prepoznali njihove spregledane potenciale. Pripovedovali smo si anekdote z uredniških sestankov, ki so razkrivale njihovo nerazgledanost in nenačelnost, ter sočustvovali s tistimi, ki so jih zadušili birokratske naloge, prosjačenje za oglase in nabiranje poceni prispevkov zaradi nenehnega zniževanja honorarjev.

  • Share/Bookmark

Ljudstvo pozablja, spletni viri pomnijo – 4.

3.10.2012

.

Za spremembo ne bom dolgovezil. Brskal sem po spletu in napol po naključju napol namenoma izbrskal nekaj starejših člankov o dogajanjih v tej žalostni deželi. Deželi, ki ji vladajo navidezno sprte klike, ki pa so vedno bolj očitno “dva oka u jednoj glavi”. Ćorava oka, bi dodal kakšen bimbo.

Za nadaljevanje prelet spletno-dnevniških zapisov Jožeta P. Damijana. Ti pomenijo zanimivo komentirano kronologijo Slovenije, moje dežele, ki lahko komu temeljito zabeli branje svežih (bolj ali manj pristnih) vesti;

.

Če je bil BTC v letu 2000 nekakšna grda anomalija slovenske privatizacije zaradi sprevrženega in nelegitimnega načina menedžerskega odkupa, je prevzem Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško s pomočjo Soda in asistiranju direktorja UVK Andreja Plahutnika ter notranja »konsolidacija lastništva« v Laškem prek fiktivnih podjetij v poštnih predalčkih pripeljala tajkunizacijo v Sloveniji skozi velika vrata. Sedanji predsednik vlade pa bo bodisi samo z dopuščanjem bodisi pa z aktivnim vodenjem procesov privatizacije v korist izbranih novih lastnikov šel v zgodovino Slovenije kot boter tajkunizacije v Sloveniji. Pod nobenim drugim predsednikom vlade ni bilo toliko in tako očitnih perverznih privatizacijskih malverzacij.  

Oligarhi in botri se bodo sončili nekje na bolj prestižnih lokacijah, ceno za monopole in oškodovanja našega premoženja pa bomo še desetletja plačevali mi kot potrošniki in davkoplačevalci.

Jože P. Damijan, 18.9.2007, damijan.org

.

Odločitev Slovenske odškodninske družbe (Sod) in Kapitalske družbe (Kad), da sprejmeta povišano ponudbo Petrola za odkup njunih deležev v Istrabenzu kaže, da se bo zgodil nov primer Mercator. Vse kaže na to, da Sod in Kad spet slepo, nestrokovno in na škodo davkoplačevalcev prodajata svoja deleža z namenom izpolnitve navodila, ki sta ga dobila od aktualnih oblastnikov. Sicer si je težko predstavljati, zakaj sta tako na hitro sprejela Petrolovo ponudbo v višini 110 evrov za delnico Istrabenza, čeprav je ta Petrolova ponudba nižja od aktualne borzne cene Istrabenza.

Že če bi prodala oba deleža na borzi, bi iztržila več, kjer je današnja delnica Istrabenza končala trgovanje pri ceni blizu 114 evrov. Vendar pa bi morala oba državna sklada za prodajo njunih deležev v Istrabenzu opraviti javni razpis ter poskušati iztržiti ustrezno premijo nad aktualno borzno ceno delnic Istrabenza. Delnice Istrabenza so namreč nedavno že kotirale pri ceni 140 evrov, torej bi oba državna sklada brez velikih težav iztržila podobno ceno, s čimer bi dobila vsaj 25-30% premijo glede na sedanjo ceno.

Jože P. Damijan, 26.10.2007, damijan.org

.

Spomnimo se, pred dvema letoma je finančni minister Andrej Bajuk zavrl drugo fazo privatizacije NLB, ki je predvidevala, da strateški lastnik dobi do 49% lastništva, četrtino obdrži država, ostalih 26% pa prosto kotira na borzi.  

Takrat je minister Bajuk na veliko modroval o oblikovanju domačega finančnega stebra med NLB in Triglavom, ki mu ga seveda še vedno ni uspelo sestaviti.  

Zgodilo se je pa nekaj drugega. Virus ameriške finančne krize je počasi okužil ves svet, tako finančni kot realni. Mnoga slovenska podjetja oziroma – natančneje – njihove menedžerske ekipe so najele velike kredite za menedžerske prevzeme – po rekordno nizkih obrestnih merah, za kar so zastavile delnice kupljenih podjetij, ki so takrat kotirale po rekordno visokih cenah. Večino kreditov so seveda najele pri obeh domačih državnih bankah. Timing ne bi mogel biti slabši. In realne implikacije teh prevzemno – bančnih poslov ne bi mogle biti manj ugodne. Če se v naslednjih mesecih zalomi menedžerjem Mercatorja, Laškega, Istrabenza itd. in ne bodo več mogli servisirati povečanih anuitet za najete kredite iz izplačanih dividend, bodo pač banke prisiljene realizirati zastavno pravico na delnicah. Toda, ker je SBI od lanskega konca avgusta izgubil tretjino vrednosti in podobno tudi Istrabenz, Merkur in Pivovarna Laško, se bodo banke nenadoma znašle z nekaj milijardami evrov slabih kreditov. Skratka, če se zalomi menedžerskim prevzemnikom, bo to potegnilo za seboj tudi obe državni banki, NKBM in NLB.

Jože P. Damijan, 16.4.2008, damijan.org

.

Se še spomnite Janeza Janše kot opozicijskega poslanca, ko je leta 2004 v parlamentu mahal z WD 40 in podelitve posla tiskanja avtomobilskih nalepk nekemu novoustanovljenemu podjetju kot simboloma klientelizma Ropove vlade? Se še spomnite ponesrečenega nakupa nesrečnega vladnega Falcona kot simbola nezmernosti prejšnje vlade? Se spomnite imenovanja Marjana Kramarja na čelo NLB, Jožeta Leniča na čelo Triglava, Igorja Bavčarja na čelo Istrabenza, itd. kot simbolov političnih kadrovanj prejšnje vlade? Vse to in še mnogi drugi so bili znaki, da je prejšnja vlada izgubila moralni kompas, na čemer je sedanja največja vladna stranka SDS izgradila svoj sloves borca proti korupciji, klientelizmu in političnemu obvladovanju gospodarstva. Sedanja vladna koalicija je na premisah moralne prenove družbe dobila volitve.

Danes, štiri leta kasneje, situacija na teh področjih ne samo, da ni boljša, ampak se je celo nekajkratno poslabšala. Toliko političnih imenovanj strankarskih kadrov v tako kratkem obdobju vladanja Slovenija v novejši zgodovini še ni videla, dolžina tega komentarja je prekratka za naštevanje vseh imen. Celotna vladavina te vlade je zasnovana na prevzemanju političnih vzvodov v gospodarstvu in zamenjavi gospodarskih elit, navidezno umikanje iz gospodarstva pa na spornih političnih trgovanjih z deleži podjetij, provizijami in podkupninami.

Jože P. Damijan, 12.5.2008, damijan.org

.

Razkritja nečednih insiderskih menedžerskih prevzemov prek kaselc podjetij v tem tednu v Istrabenzu in Pivovarni Laško so za marsikoga šokantna in celo osebno boleča, toda ne glede na »presenečenje« dejansko postavljajo zgolj logično piko na i slovenske tranzicije. Marsikdo – ne samo med preprostimi ljudmi ampak celo med ustvarjalci sistema – je živel v veliki osebni utvari, ko je iskreno verjel, da bo Slovenija sposobna drugačne, manj »rusko-tajkunske« in »bolj pravične« preobrazbe.  

Problem Cerkve je, da je sama eden največjih tajkunov na Slovenskem (od denacionalizacijskih koristi do T2), ki se hkrati sama poslužuje mnogih spornih praks (denimo ponujanje pornografskih vsebin na njenem telekomunikacijskem omrežju T2). Očitno je, da se je Cerkev v notranji dilemi dobiček ali morala oziroma bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih odločila za maksimiranje prve.  

Milan Kučan po drugi strani kot edini nekdanji predsednik države še vedno uživa veliko javno podporo. Toda prav on je bil tisti, ki je ustanovil Forum 21 kot organiziran lobi najvplivnejših menedžerjev proti tedanji Drnovškovi gospodarski liberalizaciji.

Jože P. Damijan, 17.5.2008, damijan.org

.

Primož Cirman v današnjem Dnevniku poroča, da obstaja resen sum, da je predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar z nakupom deleža v podjetju FB Investicije, ki ima prek Maksime Holding v lasti 24,95 odstotka Istrabenza, kršil slovensko prevzemno zakonodajo.  

Podobno včerajšnje Finance poročajo, da predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot zanesljivo zapira lastniški krog okrog Pivovarne Laško. Spomnimo, da je Boško Šrot s svojo soprogo prek njunega podjetja Atka-Prima že od avgusta 2006 stoodstotni lastnik družbe Kolonel, ta je 78-odstotni lastnik Centra naložb, ta 79.6-odstotni lastnik Infonda Holdinga, le-ta pa 63-odstotni lastnik Pivovarne Laško.

Kaj čaka ATVP?

Jože P. Damijan, 22.5.2008, damijan.org

.

Debata prejšnjega tedna na podlagi Vojkovega teksta o tem, ali Pahorjeva druščina in njegova opozicijska satelita (LDS in Zares) sploh želijo zmagati na volitvah, je pokazala, jasno, da imajo izjemno močno željo po tem. In da imajo svojo strategijo. Strategijo pozitivnega pristopa. Odmislimo preteklost, komu mar naša dejavna vloga v obdobju 12 let na 50 let podlage?! Odmislimo sedanjost, komu mar naše zasluge za vzpostavitev sistemskih vzvodov (v obdobju 12 let), ki jih je sedanja vlada tako učinkovito in brutalno zlorabila?! Mislimo jutri, mi delamo program (SD) za jutri. Za razvoj in večjo solidarnost, mi iščemo »neko novo dinamično ravnovesje med konkurenčnostjo in solidarnostjo«.

Toda edini problem te strategije je, da Janša ne igra te igre. Ker ni njegova, ker v njej ne more zmagati. Igra pa igro, ki jo zna. Polarizacija, kulturni boj in skrajni redukcionizem:

Tajkuni so zlo te družbe

-> Boško Šrot in (če bo potrebno omeniti) Igor Bavčar sta tajkuna

-> Boško Šrot je bil še do nedavnega aktivni član SD, Igor Bavčar je še vedno član LDS

-> SD in LDS sta gojišče tajkunov, v SDS pa tajkune aktivno preganjamo, saj vidite.

Se bojim, da z igranjem na karto lastne brezmadežnosti opozicija tokrat ne bo naredila dobrega rezultata, ne v takšni bitki. Izvirni greh bo treba poiskati in obsoditi pri sebi, ne pri drugih. Najprej pri sebi, šele nato pri drugih. Toda te zmožnosti kritične samorefleksije jaz pri sedanji opoziciji ne vidim. Golobič je po svojem značaju težko sposoben za kaj takšnega, čeprav na splošno priznava, da je pri klientelizmu in korupciji zamočil celoten politični razred po letu 1991, Kresalovi ni jasno, v katerem filmu igra, Pahor – ki ima največ tovrstnega potenciala – pa ima drugačno strategijo. Zanimivo bo pogledati, na volilno nedeljo zvečer, kako se bodo izšle te različne strategije brezmadežnosti.

Jože P. Damijan, 27.5.2008, damijan.org

.

Se še spomnite lanske velike javne debate o menedžerskih prevzemih? Takrat smo predvsem ekonomisti na podlagi empiričnih študij za tujino dokazovali, da so nizki lastniški deleži menedžerjev v podjetjih, ki jih vodijo, za podjetja koristni, ko menedžerji prevzamejo kontrolne lastniške deleže, pa se to običajno pokaže v slabših dolgoročnih rezultatih podjetij. Glavni razlog je predvsem v tem, da morajo menedžerji za financiranje prevzema nujno izčrpavati denarni tok podjetja, zaradi česar ostane manj denarja za razvoj, za naložbe v nove tehnologije in nove izdelke, zaradi česar trpi dolgoročna konkurenčnost podjetja. Drugi razlog pa je v tem, da se menedžerji, ki postanejo lastniki podjetja, ne obnašajo kot lastniki in torej ne iščejo najbolj sposobnih vodstvenih kadrov, ki bi nenehno iskali najbolj učinkovite metode poslovanja (saj bi s tem ogrozili svojo vlogo kot menedžerjev) in na ta način ogrožajo stroškovno učinkovitost in dolgoročno konkurenčnost lastnih podjetij.  

No, v manj kot letu dni se je situacija povsem spremenila. Globalna svetovna finančna kriza je dobila zelo otipljive obrise tudi v Sloveniji. Nenadoma smo soočeni s krizo zaupanja v finančnem sektorju, izjemno nizko likvidnostjo ter rekordno visokimi medbančnimi obrestnimi merami. Posledica tega je, da mnoga slovenska podjetja ne morejo dobiti niti kratkoročnih kreditov za financiranje tekočega poslovanja in za zagotavljanje sredstev za plače zaposlenih. Za vsa podjetja pa so se stroški kreditiranja enormno povečali.  

Ta torek je stanovsko Združenje Manager objavilo dramatičen poziv, naj vlada oblikuje jamstveno shemo za obveznosti slovenskih bank iz naslova najetih posojil pri tujih finančnih institucijah.  

Menim, da gre v pozivu Združenja Manager v resnici bolj za cilj reševanja lastne kože menedžerjev, ki so sebe in svoja podjetja finančno izpostavili v menedžerskih prevzemih, kot pa za cilj povečanja likvidnosti v gospodarstvu.

Jože P. Damijan, 25.10.2008, damijan.org

.

V torek, 4. novembra 2008, na zgodovinski dan, ko je bil prvič v zgodovini ZDA izvoljen predsednik afro-ameriškega porekla, so v Laškem, mestecu ob Savinji v Sloveniji, poskrbeli za vrednostno povsem nasproten nov mejnik v slovenski zgodovini. V Pivovarni Laško je bila ob 13.30 uri sklicana tiskovna konferenca uprave Pivovarne Laško, na kateri je enočlanska uprava Laškega pod vodstvom Boška Šrota, ki hkrati sam prek verige lastniško povezanih podjetij nadzira dobrih 56% kapitala Skupine Pivovarna Laško, poskrbela za eno najbolj umazanih izsiljevanj v zgodovini Slovenije. Boško Šrot je sporočil svojo odločitev, da bo na javnem razpisu prodal delež, ki ga imata skupaj skupina Pivovarna Laško in Infond Holding v največjem slovenskem trgovcu Mercatorju. Ne, Mercatorja ne prodaja, ker bi se v Laškem v menedžerskem prevzemu Pivovarne Laško preveč finančno izpostavili, ampak ker ima dovolj “nevestnega in politično motiviranega dela” varuha konkurence na trgu in “terorja” s strani nekega državnega uradnika. Tega varuha konkurence bodo v Laškem itak tožili za astronomski znesek zaradi povzročene poslovne škode. V pojasnilu je Boško Šrot še povedal, da v Laškem nikoli niso govorili o nacionalnem interesu, čeprav se ga ne sramujejo, se pa lahko zgodi, da bo na mednarodnem javnem razpisu za nakup deleža v največjem slovenskem podjetju Mercatorju najboljšo ponudbo dalo kakšno tuje podjetje.

Jože P. Damijan, 8.11.2008, damijan.org

  • Share/Bookmark

Za 20 % DDV – 1.

2.10.2012

.

Objavljeno v Demokraciji:

Nov medijski obračun: v tedniku 7D Janšo prikazali kot neandertalca

Četrtek, 27. september 2012

Seveda to še ni vse. Spodaj pod kolumno je objavljena tudi slika Janeza Janše, ki ga je nekdo s pomočjo foto-pripomočkov »opremil« kot neandertalca.

.

Objavljeno v Demokraciji:

Pregrešno draga leta Danila Türka

Sreda, 1. avgust 2012

.

Nikjer objavljeno:

Nov medijski obračun: v tedniku Demokracija Türka prikazali kot ženskarja in pijanca

Seveda to še ni vse. Zgoraj nad člankom je objavljena tudi slika Danila Türka, ki ga je nekdo s pomočjo foto-pripomočkov »opremil« kot potnika v razkošnem zasebnem letalu, ki iz kristalnih kozarcev popiva v družbi treh žensk in neprepoznavne leve (!) roke.

.

Lahko svoboda (samo)govora preglasi svobodo (samo)kritične misli?

  • Share/Bookmark