Za 20 % DDV – 4.

6.10.2012

.

Prebral sem, da je Jože P. Damijan dvig stopnje DDV za časopise ogorčeno označil kot talibansko dejanje (izvirno Damijanovo besedilo je tukaj). Ne glede na moje provokativne zapise pod naslovom “Za 20% DDV” se z njim povsem strinjam. Malo dvoumno je sicer, da so to objavili v brezplačniku, za katerega se sprašujem, kako je obdavčen z DDV, če je brezplačen. ;-)

Po drugi strani sem prepričan, da imamo pretežno talibanske medije. Na to poskušam opozarjati občasno in po svojih skromnih močeh. Talibanska obravnava talibanskih medijev je torej nekako razumljiva, če že ne racionalna ali celo upravičena.

Za začetek naj telebanom pojasnim, da kratica DDV pomeni davek na dodano vrednost. Pri časopisih in revijah naj bi glavni del dodane vrednosti predstavljala njihova tehtna vsebina in ne mehanska obdelava papirja (potisk, rezanje, spenjanje, razvažanje). Pojem tehtna vsebina razumem kot nekaj, kar ni brezumno prepisano iz sporočila za javnost ali agencijske vesti, kar ni površen povzetek tiskovne konference ali objave v drugem občilu, kar ni raziskano in razkrito zgolj po nareku tretje osebe s prikritimi posebnimi interesi.

No, tako tehtne vsebine oziroma dodane vrednosti je po mojem v časopisih bolj malo. Kolikšna je dodana vrednost časopisov po mnenju kupcev, jasno kažejo podatki o nenehno padajočih nakladah. Gospodarska logika sicer narekuje, da moraš pri manjšem številu prodanih izdelkov povečati dodano vrednost, da nekako zvoziš tudi na daljši rok, a tega v naših ČGP očitno niso slišali. Ali pa imajo v rokah trdne argumente o nasprotnem. Za vsako teorijo je z malo truda moč najti preroka.

Izhajam torej iz neljube teze, da je dodana vrednost v časopisih majhna, njihova prodaja pa upada. Obenem potrebe države, ki se še vsaj pretvarja, da želi biti socialna, rastejo. Kot davkoplačevalec menim, da je v takem položaju v prid razvoja dobro bolj obdavčiti dejavnosti  z majhno dodano vrednostjo.

Na primer časopise, ki za povečanje dodane vrednosti ne potrebujejo težkih naložb, ampak le nekaj več truda, poguma, integritete in strokovnosti ter nekaj manj klientelizma in oportunizma. Torej bi šlo za spodbujevalno obdavčitev. Dokler bodo časnikarji svoje strani urejali in polnili, kot da jim je za bralce in kupce vseeno, naj imajo, kar so si izbrali.

Po drugi strani bi se preudarna in demokratična oblast, ki nima želja po obvladovanju medijev, morala vedno znova vprašati; Koliko je 20 odstotkov od nič (dodane vrednosti)? Nič. Koliko je 20 odstotkov od malo? Zelo malo. Koliko je 8,5 odstotka od veliko? Kar precej.

Če bi bilo tako, bi srečno živeli do konca svojih dni.

A žal ni tako.

.

prihodnjič dalje

  • Share/Bookmark