Bimbovo blogokletstvo

Hecno, kako sem zaradi ene razvpite domače pasje opere naenkrat pozoren na karkoli v zvezi s psi. Verjamem, da nisem edini. Kot bi se v nas naselila neka prehodna napetost, rekel bi jih kar pasja anksioznost. Tako se mi je danes ob preletu spletne strani New York Times oko zataknilo ob dolgem članku z dolgim naslovom “Hype , Money and Cornstarch: What It Takes to Win at Westminster”. Pripoveduje o psih. Seveda!

Iz tega članka o vlogi denarja in vplivanja na pasjih razstavah si bom dovolil ukrasti naslednjih nekaj stavkov in odebeliti nekaj podrobnosti, ki se mi zdijo nadvse tragikomične, čeprav je članek napisan in najbrž tudi mišljen povsem resno.

“Da bi se lahko resno potegoval za zmago, pes potrebuje, kar je znano kot kampanja: izčrpen, dolgotrajen in zelo drag niz zmag na pasjih razstavah, podprt z oglasi v specializiranih revijah kot sta na primer Dog News in The Canine Chronicle. Oglasi povsem zares. Veliko, res veliko njih. Običajno razglašajo nedavne zmage na lokalnih razstavah z upanjem, da bodo vplivali na sodnike na naslednjih tekmovanjih. “Eden izmed 10 najboljših malih psov!” piše v celostranskem oglasu za špica z imenom Bon Bon, v katerem je pod fotografijo živali, ki sopiha na kupu hlodov, seznam izbranih zmag.”

…”Strošek kampanje lahko naglo naraste. Potrebujete poklicnega dreserja in denar za letalske vozovnice ter vožnje približno 150 pasjih razstav letno. (Da, okrog tri razstave na teden.) In za oglase morate porabiti tudi do 100 tisoč dolarjev na leto.”

…”Po podatkih American Kennel Club (Ameriškega psičarskega kluba) Američani vsako leto porabijo okrog 330 milijonov dolarjev za potovanja in sodelovanje na pasjih razstavah. Razstave podpira ogromna mreža psičarskih klubov in razstavljavcev, mnoge pa denarno podpirajo izdelovalci pasje hrane kot sta Eukanuba in Pedigree. Za ta podjetja so pasje razstave priložnost za stike z elitnimi dreserji, pomembno demografsko skupino, ki jo v panogi poznajo kot ‘ljubljenske vplivneže’.”

…“Takšni občutki razkrivajo, kako težko je opredeliti vpliv denarja na tej in na drugih pasjih razstavah. Kampanj so deležni le obetavni psi, zato je težko vedeti, ali je njihov uspeh vzrok ali posledica denarja, ki je porabljen za njih ustoličenje na zmagovalnem odru.”

…“Sodniki zanikajo kakršno koli favoriziranje, vendar priznavajo tudi, kako subjektivne so njihove izbire.”

Ljubezen med človekom in njegovim najboljšim prijateljem je res lahko neizmerna, včasih pa se pokaže v oblikah, ki so običajnim smrtnikom težko razumljive. Zlasti takšnim, ki so se neznansko razveselili zvišanja svoje minimalne plače, ki po novem menda že presega polovico mesečnega stroška za hrambo velikega in malce podivjanega psa. To pa je napredek, kajne?

P.S.: Ervinator ima na svojem blogu celovit dosje pravno-upravnih zapletov sodobne pasje opere, ki ga temeljito dopolnjuje z novimi informacijami. Gre za povsem higieničen in zanimiv pregled te zadeve.

Najprej vas opozarjam, da ste žrtev namerne manipulacije z naslovom. Ta je namenjen zbujanju pozornosti in preverjanju odziva. Sočnosti, ki ste se je morda nadejali, tu ne boste našli. Našli boste le razmeroma puščoben navedek iz sobotnega Dnevnika, ki pa nosi grozljivo osnovno sporočilo. Članek je napisala Tatjana Pihlar, poudarke v navedku pa sem dodal jaz:

Slika: dogspot.in

“V sagi z bulmastifi se je tudi izkazalo, da državljani nimajo praktično nikogar, ki bi v takih primerih zastopal javni interes. To je naloga državnega pravobranilstva, ki je sicer vložilo tožbo zoper odločbo kmetijskega ministrstva o vrnitvi bulmastifov lastniku, a jo je upravno sodišče zavrglo. Državno pravobranilstvo je ocenilo, da je ministrstvo s svojo odločitvijo ogrozilo varnost ljudi, vendar je njegova tožba “padla” iz povsem banalnih razlogov – vrhovno sodišče, kamor se je pritožil pooblaščenec dr. Baričeviča, je ocenilo, da bi državno pravobranilstvo za ta primer potrebovalo posebno pooblastilo vlade.“

“Državna pravobranilka Darinka Novak Zalaznik priznava, da jih je takšna odločitev vrhovnega sodišča presenetila, saj je doslej zadostovalo tudi splošno pooblastilo vlade, da jo lahko zastopa v posameznih primerih. Tako so v istem mesecu dobili dve različni sodbi – v enem primeru so jim priznali splošno, v drugem (bulmastifi) pa bi potrebovali posebno pooblastilo. Novak-Zalaznikova pravi, da so vlado sicer zaprosili zanj, a ker je upravno sodišče njihovo tožbo zavrglo prej, preden je vlada odločala o izdaji posebnega pooblastila, je prošnja zanj postala brezpredmetna. To se je zgodilo lansko poletje, v vladi pa so nam takrat pojasnili, da so na pravosodnem ministrstvu ocenili, da bi vlada pred izdajo takega pooblastila potrebovala stališče kmetijskega ministrstva.“

“Državna pravobranilka Darinka Novak Zalaznik obžaluje, ker je zakon o upravnem sporu zasnovan tako, da je interes javnosti zelo težko zastopati. “Državno pravobranilstvo potrebuje najprej predhodni sklep vlade, potem še pooblastilo vlade, rok za vložitev tožbe pa je 30 dni od vročitve odločbe stranki. To problematiko bomo navedli v našem letnem poročilu, saj menimo, da bi moral zakonodajalec znova razmisliti o načinu urejanja javnega interesa. Ob zdajšnji ureditvi je namreč interes javnosti težko zastopati,” poudarja Novak-Zalaznikova.”

Že pred menoj je isti članek povzel Ervinator. To je po mojem mnenju več ali manj vse, kar bi široko slovensko javnost moralo zares zanimati, saj gre (že spet!) za temeljno vprašanje padca ali obstanka pravne države. Smo se sposobni upreti večrazsežnostni mikavnosti bulvarske pasje opere, da bi se lahko posvetili ključnim odklonom v tej pogrošni državi? Zahtevati, da se takšna zakonodaja nemudoma uredi? Naglo, preprosto in učinkovito!

P.S.: Izjemoma bodo komentarji zadržani in objavljeni šele po pregledu. Vsi odzivi, ki se bodo oddaljili od postavljene teme o pravni neurejenosti države in njene uprave, ali bodo kakorkoli posegali v osebne zadeve, bodo ostali neobjavljeni.

Sicer sem tukaj že obljubil, da se bom poskušal vsaj za nekaj časa vzdržati pametovanja in moraliziranja o nekem podjetju, njega prevzemu in njegovem glavnem prevzemniku. Obljubo bom prekršil, saj se mi zdi v najnovejši Sobotni prilogi Dela objavljen pogovor z dotičnim možem veliko preveč zanimiv in pomemben, da bi bil ob tem lahko čisto tiho.

Slika: http://www.kk.org/cooltools/archives/001756.php

Pogovor najdete tu pod naslovom “Johann ne more biti tajkun”, meni pa je zanimiv morda predvsem zato, ker vsaj zasilno odgovarja na nekaj vprašanj, ki sem (si) jih nazadnje zastavljal tukaj, pa tudi že dvakrat prej. Zatorej bi ob tem pogovoru moral vzklikniti: “Naposled!” Nenazadnje se mi dotični mož zdi tudi veliko bolj prepričljiv od svojega kolega, ki je isti novinarki odgovarjal za to Sobotno prilogo dobra dva meseca prej (pod naslovom “Res je, vrgli smo se v tok”).

Skratka, veseli me, da se je nekdo izmed tistih, ki so se praviloma potuhnili in/ali iz ozadja spuščali le meglo, osebno izpostavil in povedal tudi marsikatero tehtno misel. Menim, da je prav in dobro, da je B. K. povedal, kaj misli, če bi radi tovrstne afere reševali zrelo in produktivno, ne pa po logiki ulice ali naglih sodišč.

“Mercurial Bine Kordež strikes again,” je naslov, ki mi je prišel na misel, ko sem se pripravljal na to pisanje. Seveda bom kot po navadi nadaljeval po slovensko, kot sem o Kordežu, takrat “analitičnemu kolumnistu Dela” že nekaj pisaril tukaj in tukaj.

To berete zaradi člankov Janeza Tomažiča, ki sta z naslovom “Prevzemni proces v Sloveniji je bil koristen” in “Zgodba o tajkunu Kordežu in 100 tajkunčkih iz Merkurja” danes objavljen v časniku Finance. Zanimiv je podnaslov slednjega: “Čeprav so časi, ko se je modreje potuhniti, je šef in vodilni lastnik Merkurja predaval študentom.” O istem predavanju piše tudi SiOL.

Obsežnejši članek v Financah je napisan v prevladujočem lososovo-rumenem slogu tega časnika. Pisec kjer je le mogoče navrže besedo tajkun, omeni lastniške deleže in podobno. Vendar kmalu pridejo glavni posladki – navedbe udarnih Kordeževih trditev. Drznem si jih povzeti:
- “Spodbuda za prevzem (Merkurja) je prišla iz politike, šlo je za politični dogovor…”
- “Pivovarna Laško je želela prevzeti Merkur, Šrot je postajal premočan…”
- “Banke so takrat imele presežek denarja, točno so vedele, v kaj se spuščajo, denar so same ponujale…”
- “Sava je z naložbo v Merkur ustvarila soliden donos… zakaj Kad in Sod, ki ju financirajo davkoplačevalci, dosegata 60-odstotne izgube…”
Kordež je spet zatrdil, da so “konkretne” plače pri nas podobno obdavčene kot na Češkem, Hrvaškem in v Nemčiji, o čemer je že pisal v Sobotni prilogi, jaz pa sem o njem pametoval tukaj.

Kako naj si tolmačim Kordežev “odkritosrčen” nastop? Je bil to tajkunski veliki pok? Je z njim Kordež odvrgel eno izmed številnih mask podivjanega prevzemanja slovenskih družb in pri tem namerno izpostavil politiko? Katero in čigavo? Kako naj bi se te zgodbe po Kordežu torej odvijale naprej? Morda z odmikom od politike? Katere in čigave? Sta kritizirana KAD in SOD konec leta 2006 naredila napako, ko sta svoja deleža – skupaj skoraj 25 odstotkov – Merkurja prodala Engrotušu? Je Kordež od objave svoje analize obdavčitve slovenskih plač do danes na te izsledke opozoril združenje delodajalcev, sindikate, novinarje, ki so njegov članek morda prezrli? Saj vendar na laž postavlja večino trditev o izstopajoči obremenitvi plač pri nas, ki jih že mesece po delodajalcih prav papagajsko ponavljajo ali jim vsaj prikimavajo celo socialno-demokratski predsednik vlade in celo sindikati!

Je Bine Kordež torej komu nalil čistega vina, ali je morda v razgreto ozračje vpihal še več umetne megle? Kaj pa, če je najbolj čisto vino nalil zgodovinar Stane Granda, ki je o vzrokih zatona slovenskih tajkunov menda izjavil, da “Bavčarja in Šrota ni uničila gospodarska kriza, ampak antijanšisti.”

Skupaj prebranih izjav Grande in Kordeža jaz ne znam razumeti drugače, kot da mi hočeta povedati, da je bila Janševa vlada “tista politika”, ki je dala spodbudo za prevzem Merkurja. Da so Bine Kordež in njegova klika politični dogovor o prevzemu Merkurja sklenili s prejšnjo vlado. Morda je moja sposobnost logičnega sklepanja prešibka za zapletenost slovenske politike. Kljub temu ali prav zato še vedno čakam, da mi bo nekdo pojasnil, kako bo država pobrala pravičen del tega obsežnega premoženja, ki prehaja v zasebne žepe, ne da bi zanj plačali nek normalen davek na kapitalski dobiček ali dohodnino. Saj je Rado Pezdir večkrat ponovil, da dobiček iz kapitala pripada lastniku kapitala. Ta pa je v primeru Merkurja menda neprimerljivo bolj last bank kot pa Kordeža.

P.S.: Kordež včeraj svojim poslušalcem na Ekonomski fakulteti očitno ni povedal, kdaj bo Merkur dokončno odprl svoj nov ogromen prodajani center v Vižmarjih. Škoda. Morda bi bodočim poslovnežem lahko pojasnil, kako se izogniti tako slabemu vodenju projekta, da ti podjetje, s katerim je Merkur verižil razne deleže in delnice, naredi takšno škodo. Manj kot dva tedna namreč manjka do 24. januarja, ko bo minilo 4 mesece od njegovega slavnostnega odprtja in takoj zatem veliko manj slavnostnega zaprtja. Čestitam!

Spletno brkljanje me vedno znova malo potre, saj mi iskanje drobnih informacij praviloma vzame več časa, kot pričakujem. Pogosto tudi zaradi tega, ker iz radovednosti ob tem pobiram tudi kakšne sicer nepotrebne a zanimive drobce. Danes sem naletel na dva takšna. Oba dokumenta sta bila uporabljena na Slovenski marketinški konferenci leta 2007. Jasno da v Portorožu.

Prva vizualna podpora je za predavanje Branka Greganoviča, nekdanjega “lepuškastega” predsednika ZSMJ (Zveze Socialistične Mladine Jugoslavije) v obdobju somraka v bivši državi. Greganovič je pred koncem svojega zveznega mandata odstopil zaradi razlik v pogledih na težave na Kosovu, po dveh desetletjih pa sem zanj slišal, ko je postal eden vodilnih sodelavcev Igorja Bavčarja in solastnik pritlikavega giganta z nazivom FB Investicije d.o.o..

No, konec maja 2007 je v Portorožu mag. Branko Greganovič očitno nastopil v velikem slogu. Predstavljen je bil kot kot “Svetovalec predsednika Uprave Istrabenz Holding. Naslov njegovega predavanja pa je bil: “Pogled investitorja na marketinško učinkovitost v (slovenskem) gospodarstvu.” Uf! To pa še ni vse! Če nadaljujete z branjem, boste deležni vrste globokoumnih strokovnih poudarkov s prosojnic:

“Investirati je tvegano.”
“Investirati je drago.”
“Cilj je ekonomska vrednost, ne velikost podjetja.”
“Lastniški kapital ni zastonj!!”
“Marketing R -> STP -> MM -> I -> C”
“Poslovna strategija -> Kredibilnost menažmenta     Kontroling -> Merjenje donosnosti”
“Donosnost, donosnost, donosnost!!”
“Donosnost vsake dimenzije poslovanja in ne samo agregatna donosnost”
“Ekonomska vrednost in ne računovodski rezultati”

Zadnji dve prosojnici pa si zaslužita kar celovit izreži/kopiraj/prilepi:

“Zakaj marketing ne deluje?
  Sistemi nagrajevanja in kadrovske selekcije
   – delujejo proti kreiranju ekonomske vrednosti in
   – generirajo konflikte med lastniki in menažmentom.
 MENAŽMENT NAGRAJEN ZA REALIZACIJO CILJEV, KI NE
   PRISPEVAJO H KREIRANJU EKONOMSKE VREDNOSTI
 CILJ JE VELIKOST (PRIHODKI, INVESTIRANJE) IN NE
   PROFITABILNOST (KREIRANJE EKONOMSKE VREDNOSTI)”

“Rešitev
   Interese menažmenta poravnati s
     kreriranjem ekonomske vrednosti
     oziroma z interesi lastnikov.
     VALUE BASED MANAGEMENT”

Druga najdba s te iste konference je očitno posvečena trženjskemu upravičevanju združitve Droge in Kolinske, seveda nedvomno pod budnim nadzorom in širokimi pleči I. Bavčar Holdinga. Naslov predstavitve mag. Aleksandre Kregar Brus je obetaven: “From mission to margin – Kako marketing vpliva na EBIT?”

Še bolj obetaven je graf na 12. strani, ki prikazuje obseg poslovanja regionalnih tekmecev in s tem smiselnost združitve štirih podjetij (Droga, Kolinska, Grand Prom in Soko Štark), ki se skupaj zavihtijo na tretje mesto zahodno-balkanskih igralcev. Morda se bom teh prosojnic spomnil, ko bom naslednjič kupoval puding Royal ali izdelke Regina (na obojih zdaj piše dr. Oetker, Madžarska), čaje 1001 cvet in riž Zlato polje (oboje zdaj Žito) pa še kaj bi se našlo… Pravzaprav je vprašanje, kaj je po združitveni evforiji, novi celovito analitični trženjski filozofiji in naposled povešanju Bavčarjevih silnih pleč, od Droge in Kolinske sploh še ostalo. Barcaffe, Cockta, Tiha…? Tretje mesto na Balkanu zagotovo ne.

Take spletne najdbe iz naše manj-kot-pol-preteklosti mi sicer kradejo čas, a občasno si je za dobro farso vredno vzeti nekaj minut.

Včeraj sem si vzel nekaj časa za branje nekaj dni starih člankov v časniku Finance. Branje dnevnikov z zamudo in v paketih si v ponorelem sodobnem tempu menda lahko privoščijo le luzerji, a včasih prav zaradi tega opaziš zadeve, ki bi ti sicer v vsakodnevni naglici ušle. Na primer prav poučno in grenko zabavno sosledje komentarjev dveh naših neoliberalnih oziroma mlado-ekonomistov.

Prvi je bil minuli petek objavljen zapis Janeza Šušteršiča z naslovom »Neoliberalna zver in lepotica Katarina«, v katerem se razpiše o tem, kako so na okroglo mizo ob 20-letnici LDS povabili tudi Rada Pezdirja, o čemer je poročala že Mladina. Šušteršič, ki dogodek obarva s svojimi močnimi barvami, opozori na dve zadevi. Najprej na »krotkost« Rada Pezdirja, ki naj ne bi izpolnil svoje domnevne vloge demona, čigar trditve bi bilo treba ognjevito zavreči. Nato opozori še na »neobstoj« Pezdirjevega nastopa na spletni strani LDS. Slednje je agitprop nekdaj najmočnejše slovenske stranke popravil že v ponedeljek z objavo Pezdirjevega nastopa. Ni ravno video in fotografija je hudo majhna, a nekaj je le. Sicer pa sem si za droben obračun drznil iz konteksta iztrgati naslednjih nekaj Šušteršičevih stavkov:

…
»Se pravi, da je bila “okrogla miza” od začetka namenjena le kolektivnemu trepljanju po ramenih, ne pa morda kritični refleksiji ali celo soočanju mnenj. To očitno ne sodi v koncept liberalne proslave uspehov našega kombinata.«
…
»Ko je bil Darko (Štrajn) že ves v napetem pričakovanju, kdaj bo lahko začel udrihati po sovragu, je Rado namesto o tem, da je treba pobiti revne delavce ter z njihovim znojem polniti žepe pohlepnih kapitalistov, začel nekaj tveziti o morali in podobnih stvareh. Pokvarjeni neoliberalec torej ni hotel odigrati vloge mazohista, nad katerim bi pravi liberalci lahko sprostili svoj vzvišeni intelektualni sadizem, ampak jim je, kako nesramno, s svojim nastopom dal misliti. Ali pa morda celo nakazal, da zna misliti tudi sam.«
…
»Vse skupaj me je toliko zabavalo, da sem hotel pogledati, kaj je Rado v resnici povedal. Odjadral sem na spletno stran LDS in takoj našel videoposnetke nastopov na okrogli mizi o duhu liberalizma danes. Ogledal bi si lahko nastope Slavka Ziherla, Darka Štrajna, Katarine Kresal in Božidarja Flajšmana. Posnetek nastopa Rada Pezdirja pa sem iskal zaman. Na spletni strani LDS sem našel tudi 24 fotografij z omenjene okrogle mize…. Na nobeni pa ni niti čevlja, kaj šele face Rada Pezdirja. Ni kaj, v maniri najboljših kremeljskih piarovcev so vrli slovenski liberalci človeka, ki ni sodil v njihov koncept, preprosto izbrisali.«

Če drugega ne, je bilo vredno izvedeti, da je liberalizem celo pri liberalni stranki razmeroma elastičen pojem. Morda bo nekoč tudi znano, ali Pezdirjevega nastopa niso objavili, ker ni izpolnil njihovih pričakovanj (kakšna pa so bila?), ali objavljajo le prispevke članov in privržencev stranke, ali kaj tretjega. So Pezdirju ta nastop plačali? Kakšen je bil dogovor (pogodba)? Je bilo pred objavo na spletni strani LDS morda treba razjasniti vprašanje avtorskih pravic? Šušteršiča vse to očitno ne zanima, a meni se ne zdi ravno zanemarljivo. Nenazadnje tudi zato, ker s preverbo takšnih malenkosti strankarskemu agitpropu lahko že vnaprej odvzameš kakšen izgovor.

Zanimivo, še na okrogli mizi LDS pred dobrim mesecem dni »prekrotki« Rado Pezdir je v ponedeljkovih Financah s svojim člankom »O revolucionarni misli Dušana Semoliča« očitno slekel svoj koštrunji kožuh. Tudi nekaj stavkov njegovega pisanja sem si drznil iztrgati iz konteksta.

….
»Najprej, s tem lahko zagotovimo samo prerazdelitev plač, novega s tem ne ustvarimo prav nič in potem ali sploh vemo, o kakšni velikosti prerazdelitve govorimo? Razdelite denimo mesečno bruto plačo 10 tisoč evrov (ekstremni primer zaplenitve celotne plače) na recimo 100 delavcev, za koliko se jim bo dvignila neto plača? In kaj se bo vmes med delitvijo ustvarilo novega? Prav nič.

In ne nazadnje, kaj imajo stroški življenja opraviti s plačo? Vzemimo spet skrajni primer – recimo, da posameznik enkrat na mesec proda svoj proizvod po ceni 100 evrov. Ker ugotovi, da je zaslužek pod njegovimi stroški za preživetje, odide pred parlament in zahteva višjo plačo, s katero bo pokril svoje življenjske stroške.

Toda mar ne bi ta posameznik že na začetku moral prodati več proizvodov? Naj mu preostali, iz svojega zaslužka, pokrijemo razliko med njegovo plačo in stroški življenja? Zakaj ne gre v drugo službo, kjer bi zaslužil več? Ali ni morda sam odgovoren za svoje življenje? Verjamem, da bi marsikdo hotel višjo plačo, a če trga za njegov proizvod ni, potem tudi višje plače ne more biti. Ne glede na naše želje, potrebe ali življenjske stroške.«
…
»Vemo pa, kaj pomeni, če na trgu dela, zaradi davčnih preobremenitev, podjetje ne more najeti delavca, ki bi potencialno ustvarjal visoko dodano vrednost v podjetju – dolgoročno razvojno zaostajanje podjetja na mednarodnih trgih.«
…
»Sklep ni potreben, saj dejstvo, da je sindikatom, vladi in delodajalcem uspelo v 18 letih s svojimi idejami in navdihi ohraniti lep del slovenskega gospodarstva na ravni proizvodnje 19. stoletja, pove vse. Sprašujem se le, kako je mogoče, da še kar nategujejo in nategujejo cel kup ljudi, predlagajo najbolj abotne ideje in da jim za svoje natege nikoli ni treba nikomur polagati računov.«

Za neuspešen poskus, da bi Pezdirjevo analizo razumel v vsej njeni veličini, je verjetno kriva moja velika napaka, da nisem vsaj diplomirani ekonomist. Ali pa tudi ne, saj se celo ekonomisti z doktorskimi naslovi med seboj ne razumejo najbolje. Potemtakem moram krivdo zvaliti na ideološke razlike. A tudi v tem je težava, saj nisem niti šolan filozof. Zato ne vem, ali ideologija kaj vpliva na razumevanje in delovanje posameznikove logike. Moja logika je namreč s Pezdirjevo v očitnem nasprotju.

Ko piše o navidezni prerazdelitvi mase za plače navzdol na prvo od lastnih vprašanj pozabi odgovoriti, drugo pa zoži sebi v prid. Bom poskusil še jaz:

1. Če direktorjevih 10.000 evrov bruto razdelimo med sto mizerno plačanih zaposlenih, je to 100 evrov bruto na zaposlenega. Glede na progresivno obdavčenje plač bi moralo veljati, da teh sto zaposlenih skupaj dobi večje neto izplačilo kot njihov direktor. Zelo čez palec bi rekel, da bi vsakemu naneslo vsaj 50 evrov. S tem denarjem se lahko za družino, ki živi na robu revščine, nakupi več kot le omembe vredna količina hrane. Ali nekaj najcenejših oblačil. Lahko se pa napolni malo več kot polovico posode za gorivo v “spodobnem menedžerskem” avtomobilu. Za razumevanje razlik med temi nakupi ne zadostuje znanje ekonomije. Treba je imeti nekaj srca.

2. In kaj bi se ustvarilo slabega, če bi do delitve le prišlo? Razen padca cene direktorskega dela prav nič. Zakaj pa cena direktorskega dela na sproščenem trgu dela ne bi smela pasti, si ne upam ugibati.

Dejstvo, da v podjetjih zaposleni izdelovalci izdelkov niso tudi njih neposredni prodajalci, saj naj bi za njih prodajo skrbeli njihovi (bolje) plačani sodelavci, za uspešno delo vseh skupaj, z razvojniki in tržniki vred, pa (najbolje) plačani direktorji, Pezdir mirno prezre. Delavce z bednimi mezdami pošlje na iskanje bolje plačane zaposlitve s pozivom, da »sami prevzamejo odgovornost za svoje življenje«. V redu, malce darvinizma morda res ne škodi, ampak zakaj ta ista darvinistična pravila trga delovne sile ne morejo veljati tudi za menedžerje?

Kaj le naj razumen človek doda k silno dopadljivemu klišeju »o davčnih ovirah za najem delavcev, ki bi potencialno ustvarjali visoko dodano vrednost v podjetju«?!

Najprej, katera so ta podjetja, ta delovna mesta in ti ljudje? Bodite enkrat konkretni! Potem, kaj pa, če bi izhajali iz tega, da bi jih tudi »potencialno« dobro plačali. Torej, ko bi se njihov velik prispevek k dodani vrednosti dejansko pokazal, bi jih ustrezno nagradili. Vsak odličen menedžer, katerih velik del je že našel način za plenilsko lastninjenje, bo kaj lahko našel tudi način, da tako dragocene ljudi primerno nagradi.
Nenazadnje, kje pa piše, da bi morali biti ti bistri umi redno zaposleni. Prav tako kot množica manj bistre brezposelne raje lahko izkoristijo razne subvencije, in ustanovijo svoje podjetje, ali pa se samozaposlijo. Saj je menda ena od manter liberalne ekonomije tudi »out-sourcing«, mar ne?

Tudi jaz bi lahko po Pezdirjevo zaključil, da sklep ni potreben, in navrgel kakšno pikantno o ravni iz 19. stoletja. Pa ne bom. Dovolj zanimivo, čeprav obenem zelo žalostno, mi je opazovati razne preobrazbe iz volkov v koštrune in nazaj… pri ljudeh, za katere se zdi, da jim je izobrazba polje za dojemanje stvarnosti in njihovega družbenega okolja bolj zožila, kot pa ga je poglobila.

Petek je slab začetek, menda menijo v uradu predsednika republike Danila Türka, ki naj bi danes spet obiskal Sarajevo in to ponovno z najetim letalom. Upam, da bo ta njegov let vsaj malo cenejši od tistega slavnega vsaj petkrat preplačanega izpred dobrega leta dni.

Kot danes piše v Dnevniku (Država za potovanja najema reaktivce, falcon pa čemi v brniškem hangarju), je slavni Drnovškov državni sokol po nekaj mesecih prav nič podrobno pojasnjenega popravljanja in čakanja na vrnitev v domače ozračje še vedno prizemljen. Nekaj sumljivo dragocenega mora biti na njem, če se predsednik države odreče letu z domačim sokolom, ki je menda najhitrejše in najmočnejše letalo slovenske države. Šolsko-manevrirno-napadalno-obrambno-vikendaški pilatesi, hm, oprostite, pilatusi francoskemu sokolu menda sežejo le nekako do ramen. Zanimivo, kako v kabinetih najvišjih slovenskih političnih iluminatov menda ne znajo ali nočejo pojasniti, kaj se dogaja s temi letalskimi peripetijami.

Sicer nadvse prodorni preiskovalni novinar Rok Praprotnik v kabinetih menda ni uspel dobiti jasnega odgovora o ceni najemov letal. Zakaj Praprotnik že takoj vidi nekakšno “zaroto netransparentnosti” v podatku, da naj bi stroške takšnega najema letal menda sorazmerno razdelili po kabinetih in ministrstvih, ne vem. To je dokaj običajna in “pravična” praksa tudi v podjetjih, ki želijo imeti dober nadzor nad svojimi stroški in čim manj zarot. Hudo nenavadno pa je, če neodvisen preiskovalni novinar, ki zatava v takšen birokratski labirint, ob iskanju poti po njem ne zna preprosto vprašati: ”Kdo je naročil najem letala in se morebiti pogajal za ceno?” in “Kdo potrdi naročilo in končni znesek?”. To bi mu menda v kabinetih demokratično izvoljene oblasti morali povedati, kaj ne? Pot do pridobitve skupne cene potemtakem ne bi bila več prav dolga. Ali pač.

Praprotnik v Dnevniku še zapiše: “Državni sekretar Uroš Krek nam je povedal, da vlada točke s falconom včeraj ni imela na dnevnem redu, ker še dopolnjujejo najustreznejše rešitve.”

Res, kriva so pota te slovenske pankrtske ujede. Upam, da se ne bo nekoč izkazalo, da ji je bilo še najbolje pod tujim gospodarjem.

Dober dan Slovenija, dežela večkratnih funkcionarjev! Vedno jasneje je, da živimo v družbi oziroma državi, ki ne priznava pojma nasprotje (konflikt) interesov, oziroma se za vsako ceno izogiba prepoznavanju in preprečevanju tega pojava. Seveda, to ne velja za vse, saj ima marsikdo od (še) zaposlenih v svoji pogodbi konkurenčno klavzulo, a to menda dokazuje, da njegova (njena) modrost in pravičnost nista na isti ravni, kot jo dosega peščica modrih, ki jih je ljudstvo izvolilo, da ga popeljejo v svetlo prihodnost. Parlamentarna večina je namreč zavrnila predlog o nezdružljivosti funkcij poslanca in župana. Pozabite gripo, slovenski narod bi ob tem moral dobiti hudo koprivnico!

Star sem ravno dovolj, da se medlo spominjam subverzivnega pisanja tistih, ki so v osemdesetih letih po malem vsekavali zareze v monolit takratnega političnega sistema. Ena takšnih zarezic je bilo razkrinkavanje “trojnega funkcionarja” Jaka Koprivca. Težava njegove funkcionarske troedinosti ni bila toliko v tem, da mož ne bi zmogel opravljati treh opravil hkrati, ampak zlasti v velikih nasprotjih interesov, katerih usklajevanje oziroma reševanje je bilo prepuščeno eni sami osebi. Kaj se je zgodilo z vedno bolj razbrazdanim monolitom, vemo, in to tudi slavimo z državnima praznikoma proti koncu decembra in junija.

Od takrat se je spremenilo veliko in nič. Družbena lastnina, ki je bila od vseh in od nikogar, je postopoma dobila lastnike, najprej certifikatske ničete (osvobojene državljane), na koncu pa posameznike in klike, ki so najbolje vedele, kako se je treba izviti iz nasprotja interesov. Le poenotiti jih je treba, pa je! Dvajset let smo tako gledali (ali pa od groze mižali) urejanje nasprotujočih si interesov v gospodarstvu, politiki, kulturi in kaj vem kje še vse. Smo bili ob tem tiho, ali utišani? Ljudski oblastniki so se iz petih družbeno političnih organizacij razpršili v nekaj več in bolj pisanih strank. Kljub temu so danes prav toliko odtujeni od svojih volivcev kot prej. Prav toliko vsemogočni, nedotakljivi in vzvišeni, kar najbolje dokazuje prevladujoča raven njihovih diskusij.

fotografija povzeta po www.tpaf.org

Enako kot pred četrt stoletja je tudi danes v politiki diskusija z argumenti in boj za argumente nezaželena, skoraj neobstoječa. Politične (in žal tudi druge) debate temeljijo predvsem na ideoloških izhodiščih, pri čemer se namesto argumentov množično uporablja očitke o resnih in namišljenih preteklih grehih, pogosto tudi osebne diskvalifikacije, za popestritev pa še ostre žalitve. Seveda, občila in zabave željno ljudstvo vse to golta z enakim sladostrastnim gnevom kot razne Brate in Kmetije. Novinarji pa uživajo, saj se morajo le truditi, da ujamejo in posnamejo čim več surovega materiala, ki je že sam po sebi dovolj zgovoren. Toliko bolje, ko gre za takšno banalnost, kot je rahel manevrirni trk dveh ministrskih avtomobilov*!

Četudi zanemarim vprašanje nasprotja interesov, se mi zdi zaskrbljujoče drugo sporočilo, ki ga je demokratično izvoljena zakonodajna oblast z zadnjim glasovanjem poslala svojim volivcem in tudi političnemu podmladku. Sporočili so nam, da je v Sloveniji za zastopanje interesov ljudstva in za vladanje tem istim ljudem na voljo le strankarsko razdeljena hermetično zaprta izbrana peščica, ki sama določa, koga bodo pripustili k opravljanju voljene funkcije in kdaj. To počnejo na podlagi ocene, koliko in kateri ljudje iz njihove strankarske nomenklature lahko dokaj resno računajo na izvolitev v določenem okolju. V primeru izjemno močnega posameznika (izjemoma posameznice), se bo stranka z njim borila za vse možne funkcije hkrati. Saj, bognedaj, da bi kakšno od teh funkcij brez boja predali nasprotnikom, pa čeprav koalicijskim zaveznikom.

Seveda, to je boj za oblast, ki je v bistvu enak boju za uvrstitev na svetovno prvenstvo v nogometu. Oboje menda poteka vsaka štiri leta in tudi v nogometu je “elita” omejena na določeno število ljudi, vendar so v (zlasti vrhunskem) nogometu vloge jasno razdeljene. Trener nikakor ne more biti igralec in vratar ne more biti še selektor. Le zakaj?!

Predlagam, da še preden ta isti parlament morebiti sprejme kakšne omejitve poslanskih potovanj v tujino, za vse dvo- in večkratne funkcionarje potrdi strokovno ekskurzijo. V Tibet! Govedo past!

* Menim, da je ta posnetek vreden uvrstitve v anale slovenskega novinarstva. Odziv finančnega ministra Franceta Križaniča krasno pokaže, kaj si misli o novinarjih oziroma, da dobro pozna njihov srčni utrip. Dejanja in objavljen končni izdelek novinarske ekipe pa Križaniču, kakršenkoli minister pač je, le pritrdijo.

P.S.: Cenim potezo g. Marka Pavlihe, ki je nedavno na svojem blogu odprl temo o (ne)združljivosti funkcij. Seveda je zadeva ostala na obrobju in pretežno neopažena.

No, vendar se kdaj kaj premakne! Kljub mojemu pesimizmu se je na pisanje gospe Štefančič o sumljivo zapravljeni tovarni sladkorja v Ormožu, na katerega sem že opozoril tukaj, v današnji Sobotni prilogi Dela oglasil profesor Borut Bohanec z Biotehniške fakultete. Celotno besedilo si lahko ogledate, če kliknete tukaj in na spodnjem delu odprte strani poiščete naslov prispevka.

Profesor Bohanec je navrgel nekaj zanimivih podatkov o stranpoteh naše kmetijske politike. Poleg tega, da zaprta tovarna sladkorja nikdar ni poslovala z izgubo, tudi na primer o izdatnem podpiranju živinoreje ob hkratnem zanemarjanju smotrnejšega razvoja poljedelstva. Za boljšo “globino slike” nekaj malega o pomoči kmetijstvu – poljedelstvu in živinoreji - lahko preberete tudi v današnjem Dnevniku.

Mimogrede: ob omenjanju težav zaradi nizke odkupne cene mleka sem se spomnil na poletni družinski izlet na Bavarsko. Takrat smo v Lidlu sredi Muenchna kupili trajno mleko njihove hišne znamke po nenavadno skromnih 44 centov za liter, naslednje dni pa ob podeželskih cestah opažali table, s katerimi so kmetje agitirali za odkupno ceno 40 centov. Po vrnitvi domov sem zavil v Lidl po (menda) enako mleko, ki je stalo 56 ali 57 centov, kar je bilo nenavadno usklajeno z najcenejšim mlekom v Mercatorju, Sparu in najbrž še kje. Hej, smo Slovenci morda za 27 odstotkov bolj premožni od Nemcev? Ali so trgovci pri nas pogoltnejši? Kolikor sem uspel izbrskati na spletu, je bila takrat (je?) odkupna cena mleka pri nas dobrih 25 centov. Če to drži, kolikšna je potemtakem (bila) v Nemčiji?!

Poleg mleka edini Lidlovi ceni, ki sem ju na podlagi računa iz Muenchna še lahko primerjal, sta bili za papriciran krompirček in mešanico vafljev. Ena je bila nekaj nižja, druga pa menda enaka kot v Nemčiji. Hm, naj bo za tolažbo, čeprav imam raje cenejše mleko kot pa slano-sladko mašilo želodca.

Čeprav sem Bimbo, ne pričakujem, da se bo zaradi na vrhu omenjenih intervencij v naši (in evropski) kmetijski politiki kaj bistveno zasukalo na bolje. Vseeno je lepo vedeti, da so še ljudje, ki kaj opazijo, izvedo in se oglasijo. Četudi gre vse v veter, vsaj na arhiviranem papirju naj našim zanamcem ostane nekaj zrnc soli.

Sobota je dan bolj resnih časopisnih prilog in (pretežno slabo izpolnjenega) upanja na tehtno branje. Tega, če že nanj naletim, poskušam primerjati s čim vsaj približno tehtnim iz zadnjih tednov, ali kolikor daleč mi pač seže spomin.

Danes je v Dnevniku celotna druga stran posvečena članku z naslovom “Plače v Sloveniji so med najbolj obremenjenimi na svetu: delodajalci zahtevajo razbremenitev plač.” Moje pozornosti pa ni vzbudil zaradi obsega, ampak vsebine. Tukaj sem namreč že pisal o članku na isto temo, ki ga je za Sobotno prilogo Dela pred nekaj tedni napisal Bine Kordež, najbolj znan kot prvi mož Merkurja. Kordež je naredil primerjavo s še nekaj državami, kjer ima Merkur zaposlene, in zatrdil, da so plače v Sloveniji bolj obremenjene šele precej nad povprečno višino, sicer pa enako ali celo manj. Nikjer v Dnevnikovem članku nisem zasledil nobene omembe ali zanikanja te trditve in Kordeževih podatkov. Le zakaj?

So Bine Kordež, Merkur in Delo s svojo Sobotno prilogo v visokih krogih (drugih) medijev, politike in gospodarske znanosti tako necenjeni in neželeni, da si ne zaslužijo niti kratke zavrnitve teh tez? So postali ne-oseba, ne-podjetje in ne-časopis? Kaj ni naravnost smešno, da se avtor članka v Dnevniku sklicuje na podatke Združenja delodajalcev Slovenije, v katerem naj bi bil, predvidevam, tudi Merkur?

Morda pa ne. Karkoli je Kordeža (in uredništvo Dela) vodilo k objavi tistega prispevka, je očitno šlo za solistično akcijo, ki ni bila usklajena z vodilnim tropom manežerjev. Slednji očitno menijo, da se z napadom na mezde in zaposlitve ter na državno blagajno ljudi najlažje odvrne od razglabljanja o preštevilnih zgodbah o divjem lastninjenju, kreditnih luknjah, finančnih ponorih, itn. Predvsem je treba zamegliti dejstvou, da jih je veliko nesposobnih svoje delo učinkovito zastaviti za inovacije in razvoj v podjetjih, ki jih vodijo, in kjer znajo le klestiti stroške. Seveda slej kot prej pride na vrsto tudi strošek države in socialne varnosti. V silnem šparanju seveda ni časa za povečevanje dodane vrednosti, saj tak manežement vse skupaj vodi po spirali zmanjševanja vrednosti in je prava krivica, da morajo ob tem plačevati še DDV.

Pisec se morebitnemu očitku, da je cela druga stran Dnevnika naklonjena trobljenju ZDS, poskuša izogniti z navedbami podatkov OECD. Hm, stavim, da so jih ljubeznivo priskrbeli kar na ZDS, verjetno ustrezno filtrirane in interpretirane, saj veste, statistika je… Nazadnje se zateče tudi do stroke in finančnega ministrstva, ki kažejo na prazno državno malho. Odgovore ministrstva pa pisec spretno zabeli tudi s stavkom: “Dejstvo, da so visoke plače v Sloveniji ekstremno obremenjene, skuša ministrstvo zrelativizirati s podatkom, da plače v višini štirih povprečnih plač prejema le dober odstotek državljanov.”

Ker sem prepričan, da je danes plača, ki znaša dve povprečni slovenski plači, in je tako skoraj štirikratnik zajamčene bedne mezde (pre)številnih rojakinj in rojakov, več kot solidna, me prav nič ne boli srce za tiste, ki vsak mesec dobijo dvakrat toliko, a bi lahko še več. Sploh pa ne v teh kriznih časih. Kdor ob navalu hudega ni sposoben zategniti pasu in zavihati rokavov skupaj z vsemi ljudmi iz svojega okolja, tega okolja in soljudi ni vreden. Enako velja za lahko neenakomerno, a vsaj razmeroma pravično deljenje dobrega, kadar se pasemo na konjunkturi.

Predvidevam, da so ti javkajoči manežerji (delodajalci) prav tisti, ki bodo svojo nepopisno marljivost in znanje tako ali tako vsak čas odnesli iz šentflorjanske doline v tujino, ki je sposobnostim in talentom neprimerno bolj prijazna. Srečno pot in zbogom! Pa pridite kaj na obisk, ko se boste tam temeljito omastili. Kakšno hotelsko sobo in gostinsko mizo bomo kljub našemu zaplotništvu še vedno imeli na voljo. (Redkim izjemam se opravičujem.)