Za konec še četrti cikel z naslovom Piranski morjeplovci:

.

Ja, piranski mandrač je še vedno prav nemarno razmesarjen, a se njegove rane počasi celijo. Vsak pravi bimbo mora biti navdušen nad dejstvom, da so nedavno hkrati z akvarijem, pred katerim se razteza, prenovili tudi menda tradicionalno ribjo tržnico s kakor izvirnimi kamnitimi mizami za razstavo in prodajo sveže ulovljene ribe. Na njih odtlej ponujajo samo brezvredno uvoženo kramo za male punčke in fantke.

Zato pa so zdaj ob robu prenavljanega mandrača postavili prav takšne nove kakor izvirne kamnite mize za razstavo in prodajo sveže ulovljene ribe. Kaj se bo zares znašlo na teh mizah, bomo videli ob letu osorej, ko bo prenova mandrača menda čisto zares končana.

Ajd, ćao.

Tokrat cikel Piranski letalci (s posebno zahvalo kljunastim zračnim silam občine Piran):

Danes sledi drugi piranski cikel Kukanje (skozi plotove in čez zidove, na vrtove in teraso):

Človeka občasno zanese kam, kjer mu je sicer čisto prijetno, a vseeno ne ve prav natančno, kaj bi počel. Tudi ali sploh, če je vreme lepo. V takih primerih je nekako samoumevna odločitev za sprehod. Z natančno določenim namenom (beri: izgovorom) ali brez cilja.

Malo lažje je, če ima pri sebi fotoaparat ali kakšno podobno napravo, s kakršno lahko svojemu brezciljnemu pohajkovanju prilepi namišljen smisel. In/ali s svojim nesmiselnim kratkočasnim početjem razširi svojo izkušnjo pohajkovanja in poglobi zaznavo okolice.

Potem pride domov z obilo binarno zakodiranih skrivnosti, ki si jih ogleda, je nad nekaterimi razočaran, z drugimi bolj ali manj zadovoljen, a še vedno ne ve, kaj bi. Nekaj pač bi.

Informacijska doba ponuja rešitev takšnih težav. Na primer fotografije obesiš na blog, kar ti da občutek, da vse ni bilo zaman, če je že zastonj. Morda jih bo kdo videl. Morda bodo komu všeč.

Tako se rešiš bremena binarnih spominov brez pomena in utrinkov z enodnevno razpolovno dobo. Reciklaža torej.

Tokrat reciklaža utrinkov iz Pirana. V nekaj tematskih sklopov pospravljenih in na več objav raztegnjenih utrinkov nekega toplega sončnega pomladnega dne. Prav tistega dne, ko je očitno po sosednjih piranskih ulicah pohajkovala in fotofonirala mama Sandra. Ampak ona svoje utrinke selekcionira in procesira bistveno hitreje kot en bimbo.

Evo, to je cikel Strehe in okna:

Jeziki in besede so menda že od babilonskega stolpa naprej nekaj težko doumljivega. Že stoletja če ne kar tisočletja človeške civilizacije so jezikom in besedam posvečene obsežne raziskave in najgloblja proučevanja. In več ko jih je, teh znanstvenih popotovanj v globino človeškega sporazumevanja, bolj oddaljen je videti končni cilj. Razumevanje.

Bimbo sem s svojim skromnim umskim dosegom že pred časom obtičal pri besedi skrpucalo, ki sem se je naučil nekoč davno, še sam ne vem ne kdaj in ne kako. Vendar sem bil prepričan, da jo poznam in vem, kaj pomeni.

Zadnje čase pa vedno pogosteje naletim na besedo skropucalo, ki se je razširila kot gozdni požar. Kaj je to, kaj pomeni, od kod prihaja?

Črkovalnik MS v mojem računalniku mi skropucalo brez vsakega usmiljenja in brez razumevanja za razvoj živega jezika vedno znova popestri z rdečo nazobčano črto.

Skropucala ne pozna tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ta je resda še zapuščina socialističnega samoupravnega obdobja na teh tleh, kar je lahko povod za ideološko ali kakšno drugo diskvalifikacijo, vendar njegove strokovne in zgodovinske vrednosti v mojih očeh ne zmanjšuje niti za las.

Novejša in morda zaradi tega bolj odprta za razvoj jezika sta spletni večjezičen slovar Pons in njegov okrnjeni a bolj priročen derivat Najdi.si, vendar tudi ta dva pri skropucalu klecneta v nevednost.

Torej gre za nekakšen novorek. Hej, tudi te besede MS črkovalnik in SSKJ ne priznata! Novoreke je dobro preveriti v Novi besedi, ki domuje pri isti ustanovi kot SSKJ in je v bistvu obsežna zbirka besedil, ki ni slovar, ampak nekakšna bergla za pomlajevanje uradnega jezika in slovarjev. Zdi se mi, da je ta bergla zaenkrat le odložena v nek akademski kot, a pustimo zdaj to.

.

Fotka je hvaležno ukradena pri Tini

.

Odprta narava Nove besede prepozna tako skrpucalo kot tudi skropucalo. Prvega v svoji zbirki najde 220 krat, drugega pa 81 krat. Iz navedenih povedi sklepam, da gre za sopomenki, to je pa tudi vse, kar lahko izvem.

Menim, da (nekateri) slovenisti razvoj informacijske tehnologije zadnje čase uporabljajo za tešitev močno izraženih zbirateljskih nagnjenj. Drugače si ne znam razložiti dejstva, da imamo še eno zbirko, ki se meni zdi nadvse podobna Novi besedi.

To je Fida plus, ki do amaterskih spletnih raziskovalcev ni tako odprta kot Nova beseda, ampak za dostop terja osebno prijavo. Je pa ta Fida manj odprta in dobrohotna do skropucala, saj ga v svoji shrambi besedil najde le 56 krat, skrpucalo pa nič manj kot 349 krat. Pridna Fida, sedi!

V iskanju najgloblje resnice mi preostane le še najbolj znanstvena od vseh jezikoslovnih metod – gugl srč in najdi si. Rezultat te raziskave na lokalni (slovenski ravni) z najdi si je takšen: skropucalo zmaga s 4.945 najdbami, skrpucalo pa je s številom 4.880 na odličnem drugem mestu.

Za globalno raven uporabljen gugl srč izpljune naslednji rezultat: tudi pri njih zmaga skropucalo s približno 52.000 zadetki, skrpucalo pa jih ima le okrog 24.100.

Med tem jezikovnim raziskovanjem mi misli uhajajo k besedam, ki se mi zdijo povezane s skrpucalom, na primer skrpati, skrpucati, (s)krpanka. Ne spomnim se nobene besede, ki bi me napeljala na skropucalo.

Kaj je končna ugotovitev, nauk tega pisarjenja? Da sem obtičal v pred-informacijski dobi in se ne razvijam skupaj z jezikom? Da je vedno več ljudi polpismenih? Da dandanes pripadniki informacijsko-komunikacijske družbe popačijo vse, kar vidijo, slišijo, preberejo? Ker je vseeno? Da se sploh ne vprašajo, od kod kakšna beseda pride, kaj res pomeni?

Nič tako radikalnega. Bimbova končna ugotovitev je, da nisem dovolj globoko raziskoval. Kajti prav zdaj sem se spomnil, da nisem pogledal, kakšne slike pokaže gugl srč za obe besedi.

Vidite, raziskovanje, iskanje resnice se nikdar ne zaključi, vedenje se izmika vedno dlje. In tako to je.

Večtedenski kontemplativen molk mi ni pomagal umiriti razburkane notranjosti, zato sem se odločil spet poskusiti z metodo pomirjanja duše z blogokletenjem.

Mimogrede, veseli me, da so v mojem preteklem ogorčenju nasajeni Obalni zavarovalničarji toliko prišli k pameti, da so se sporazumeli s proletariatom na začasnem čakanju redne zaposlitve, da svoje terjatve usmerijo k pravim plenilcem. Zavarovalnice in proletarci vseh dežel, združite se!

Za tokratno prvo tarčo sem izbral nedaven zapis starega novinarskega mačka in kolumnista Siola Gorazda Suhadolnika s kar preveč pompoznim naslovom “Sadeži slovenske diplomacije”. O enem že uležanih sadov te diplomacije je prav danes mogoče prebrati slikovito zgodbo požrtvovalnega in rokodelsko nadarjenega veleposlanika. Zaboga, saj ni več prvi april!

A vrnimo se k Suhadolniku. Ta je po mojem vedenju čisto korektno povzel ključne elemente zgodbe o slovenskem ugovoru na nenavadno hitro sestavljen seznam neljubih gostov demokratične EU, na katerem je bil ob peščici pripadnikov Lukašenkovega režima en sam tajkun, oligarh, Čiž, desna roka s krvjo umazanega beloruskega diktatorja.

Kleč domnevne slovenske diplomatske zagate je v podrobnosti, da je taisti Čiž naročnik menda 100-milijonskega posla pri podjetju Riko Janeza Škrabca, in da so se tega posla menda nadejali neki drugi podjetniki iz nekih drugih demokratičnih evropskih držav. Zato so v nekaterih demokracijah imeli dober razlog, da nespametnemu Čižu malo pristrižejo peruti, Slovenija pa enako dobrega, da tega ne podpre.

Tako preprosta se je ta zadeva zdela preprostemu Bimbu. Dokler ob Suhadolnikovem članku nisem začel z mislimi dolbsti malo širše in globlje. O Belorusiji in Škrabčevih poslih, katerih večina se menda odvija med Belo- in Putinovo Rusijo nimam nobenih idiličnih predstav. Nekateri tovariši še malo pomnimo tudi nenavadne povezave v zvezi s proslulo naložbo Intereurope v terminal Čehov v Rusiji.

Vendar si prav tako ne delam otročjih iluzij o destilatu poštenja in integritete, ki naj bi se pretakal v poslovnih krogih severno in zahodno od nas. Zato se pretvarjam, da me malo čudi, ker nisem nikjer zasledil vprašanja, kako v sloviti švicarski hotelski verigi Kempinski gledajo na belorusko demokracijo in svobodo in Čiža. Ne nazadnje naj bi Škrabec in Riko hotelski kompleks Čižu zgradila v okrog dveh letih, pokasirala in šla.

Potem bo Kempinski ta novi hotel dolga leta, najbrž desetletja, upravljal v grozno nedemokratičnem in represivnem režimu. Aha, za Švicarje te malenkosti ne veljajo, oni so izven EU, da lažje hranijo denar, ki ga določen sloj državljanov EU – morda tudi lastniki kakšnega podjetja, ki ni dobilo posla s Čižem – pošilja tja pred davčnimi plenilci in ga shranjuje v istih trezorjih kot razni gadafiji, marcosi, lukašenki  in še kakšen zamorski ljudožerec.

O tem, da mora biti Čiž-Škrabec-Kempinskega hotel zgrajen do leta 2014, da bo služil že ob svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu, sem prebral v zanimivo napisanem članku v britanskem Economistu. Kako je zdaj s to moralo? Mar svetovno prvenstvo v hokeju je lahko pri Lukašenku in Čižu, vendar slednji ne sme na kavo v EU, oziroma Riko ne sme graditi zanj?

Pričakoval bi tudi, da bi kdo od prodornih deželnih žurnalistov, še preden se loti vedno veselega ministra Karla-v-tretje-gre-rado, poizvedel, koliko od 100 milijonov Rikovega posla bo priteklo v Slovenijo, h komu, kako in po čem. Bodo s tem krepko zaslužili naši arhitekti in inženirji, gradbeniki, izdelovalci naprav, instalacij in pohištva, soboslikarji in steklarji, gostinske šole in umetniki, ustvarjalci mozaikov in fontan, dobavitelji steklenih streh in marmornih stebrov?

Kajti meni se v tej štoriji zdi res pomembno, ali se slovenska diplomacija daje v tuje zobe za skoraj 100 milijonov BDP ali pa le za pest drobiža, ki bi se po nekakšnem naključju precedil v Mojo Deželo. Če velja zadnje, potem imamo Slovenci predvsem velik problem z Rikom in Škrabcem, ne pa s Čižem in Lukašenkom. Razen, če je vam to vseeno!

.

Bimbo imam neugodno lastnost, da se mi ob piljenju enih vprašanj postavljajo vedno nova. Kot nevihta v glavi, ki nima konca, dokler telo ne omaga in samozaščitno pade v hibernacijo. Potem marsikaj pozabim, nekaterih zadev pa ne.

Tako sem se ob Suhadolnikovem EU-centrističnem opisovanju posebnosti beloruskega režima spomnil, da je podobnih držav na tem svetu še nekaj. Najlažje se človek spomni nanje, če pogleda kakšne sezname o svobodi in nesvobodi. Najlažje in najhitreje se to najde na Wikipediji – od lepo urejene sinteze do posamičnih seznamov. V slovenščini? Dajte no, ste mar ravnokar padli z lune?!

Iz naklonjenosti trivialnemu redu seznam držav berem kar po abecedi. Ustavim se že pri desetem imenu – Azerbajdžan. Od kod mi je to znano? A ne bo tam kmalu neka evrovizijska popevkarska veselica? Ki jo organizira EBU in se je veselo udeležuje tudi naš javni multimedijski zavod nacionalnega pomena? Presneto, da res. (Mimogrede: EBU ima – tako kot Kempinski - svoj sedež v brezmadežni Švici!)

Pa poglejmo, kako se Azerbajdžan, kamor bo kmalu potovala slovenska para-državna medijsko-zabavno-glasbena reprezentanca, odreže v primerjavi s strašno Belorusijo: Freedom House indeks iz leta 2011 obe državi označuje kot “not free“. Po indeksu gospodarske svobode je Azerbajdžan “mostly unfree“, Belorusija pa je malo slabša od njega, saj ima oznako “repressed“, a sta po indeksu demokratičnosti spet obe izenačeni  z oznako “authoritarian regime“.

Halo, evropopevkarska delegacija javnega zavoda RTV SLO in peščica lajfstajl ter muska dopisnic, ki se odpravlja tja, pazite nase in na to, kako boste poročali! Molk je včasih zlato, četudi mu ni ime Miša. Indeks medijske svobode za Azerbajdžan in Belorusijo pravi, da je tam “very serious situation“. Pa srečno pot na še eno manifestacijo evro demokracije.

Da plehka glasba in okreten šport ne priznata meja demokratičnosti, da zbližujeta ljudi in narode, bo javni zavod dokazal že čez dva tedna. Takrat bo namreč v Bahrajn poslal posebnega odposlanca miru in komentatorja dirk formule 1, ki nam bo lahko v živo poročal, kako hitri dirkalni stroji umirijo napet političen položaj v žepni otoški državici in kako ob McLarnu ali Ferrariju zmagujeta tudi demokracija in svoboda.

Saj ne boste verjeli, da so ocene svobode v Bahrajnu kar obratno sorazmerne z vrednostjo njihovih zalog nafte. V otoški državici imajo sicer “mostly free“ gospodarstvo (tako kot Avstrija in celo za stopnjo bolje od Slovenije), a so sicer na ravni Belorusije, torej: “not free“, “very serious situation” in “authoritarian regime“. Imajo pa, kakšno naključje, v Bahrajnu kar spodobno odmerjeno tuje vojaško oporišče, ki ni ne rusko, ne iransko, ne kitajsko in ne severnokorejsko, ampak …

Sicer pa v javnem medijskem zavodu posebnega nacionalnega pomena to dobro vedo, saj je pred tednom dni na portalu MMC njihov komentator F1 Miran Ališič zelo nazorno opisal stanje v Bahrajnu (“Bahrajn med dolarji in nasiljem“) in ga zaključil takole:

“Odhod formule 1 v Bahrajn pa ostaja tvegana loterija, saj ugleda s tem ta šport ne bo pridobil, nasprotno, ta poteza bo škodila njegovemu ugledu. Ob tem pa obstaja še velika nevarnost, da se bo kdo znašel na kakšnem neprimernem mestu… Če bo bahranjska avantura zahtevala še kakšno nepotrebno žrtev, potem bo nastal vik in krik. Da le ne bo kdo trdil, da nihče ni pravočasno opozarjal na brezglavo in neodgovorno ravnanje vodilnih ljudi formule 1.”

.

Zdaj pa naj vsi dežurni dušebrižniki, ki so se zmrdovali nad neko intervencijo slovenske diplomacije in terjali, da Republika Slovenija do pike natančno spoštuje konkurenčnim gospodarstvom oz. podjetjem na kožo napisano skrb za človeške pravice in demokratična načela, da, prav tista Republika Slovenija, ki je ne prav davno tega brez težav in le ob zgražanju dela spletnih forumašev in blogarjev s policijo izgnala neplačane in oropane gradbene delavce iz nekdaj bratske Bosne, no, naj zdaj ti dežurni dušebrižniki napišejo še kakšen apel javnemu multimedijskemu zavodu v nacionalnem interesu, naj se v imenu človeških pravic in demokracije odreče sodelovanju in prenašanju plehkih spektaklov iz dveh držav s skrajno represivnima nedemokratičnima režimoma.

Saj za to je šlo v Suhadolnikovem in nekaterih drugih njemu podobnih člankih, mar ne? Za načelnost, pokončnost in ugled naše države v svetu.

Če pa smo že pripravljeni ali primorani zamižati na eno oko, jaz to raje naredim za sto milijonov posla in precej delovnih mest, kot pa za nekaj ur posiljene glasbene zabave ali športne napetosti. Pa tudi, kolikor Bimbo razumem angleško in Angleže, se mi že zgoraj omenjeni članek v Economistu ni zdel prav nič slaba reklama za Slovenijo. Kvečjemu nasprotno. Na diktatorje, svoboščine, deklarativnost, načelnost itn. imam pač malo svojski pogled, ki poleg bogaboječe načelnosti vključuje tudi upoštevanje načela somernosti.

.

P.S.: Poanta obeh posnetkov zaslona je v “dobri” uvrstitvi oglasa, čigar slogan se “lepo in smiselno” veže na naslova in vsebino člankov na MMC RTV SLO.

Šokiran sem! Zato pozivam k takojšnjemu bojkotu zavarovalnice Adriatic Slovenica in znižujem boniteto Telekomu Slovenije.

To sta edina cenovno dosegljiva, demokratična in miroljubna ukrepa, ki sta mi ta hip na voljo in ne bosta imela negativnih družbenih posledic.

.

Razlaga 1:

V tej naši lepi, pravični, pravno urejeni deželi se je zgodilo to, da so se v neki zasebni zavarovalnici po skoraj dveletnem (!) birokratskem tuhtanju domislili, da se morda da iz brezposelnih delavcev uničenega podjetja izrubiti še kakšen evro na račun predstečajno poniklih denarcev. Ki so jih delavcem odtegnili od plač, nakar so izginili v kraškem podzemlju financ ene nekdaj krščansko demokratske zdaj pa menda le še baronice – velike dame Hilde Tovšak.

Menda je prvo vest včeraj objavila državna STA, do danes pa so jo povzeli in obdelali tudi mnogi drugi mediji. Javni zavod RTV MMC itd. je na primer objavil tole: ”Vegradovi delavci na cesti, Adriatic pa od njih terja plačilo zavarovanja“. Svinjska zadeva se je zdela dovolj pomembna za poročanje tudi TV SLO, glavni komercialni televiziji, formalno bolj levo usmerjenemu Dnevniku, desno-liberalnemu tabloidu Finance, celo katoliškemu radiu Ognjišče, itn., zaradi tega ne bom razlagal še enkrat.

Zaradi tega pozivam tudi k splošnemu bojkotu zavarovalnice Adriatic Slovenica, dokler ne bo odstopila od zahtevka do brezpravnih brezposelnih. Kdor je len in počasen potem pa še brezsrčen, naj se sooči s podobnim položajem kot Vegradovi delavci. Morda jim bo potem potegnilo.

.

Razlaga 2:

Najnovejša zgodba o blišču in bedi slovenskega gradbeništva in zavarovalništva se ni dotaknila Telekoma Slovenije oziroma njihovega satelita SiOL oziroma podsatelita Planet SiOL oziroma hišnika tega Planeta. Njih to sploh ne zanima. Imajo raje banalnosti, perverznosti, blišč in šport. Z vseh vetrov povzemajo puhlosti, v katere sem se tukaj že kdaj spotaknil.

Zato sem obupano zgrožen, ker se je dosedanja potrošniško mas-manipulacijska plehkost državnega Siola očitno spremenila v naravnost asocialno motnjo, v prav pritlehno podlost, v planet opic.

Koga na njihovem planetu pa sploh zanima ena solzava zgodba več kot 500 perifernih delavcev?! Ki seveda niso zanimivi za trženje paketov “Trio plus hop zabava all inclusive” v akciji za samo 11 evrov na mesec, po X mesecih se pa začne pravo odiranje.

To pa niti ni vse. Že včeraj me je na tem planetu v srce udaril naslov sicer čisto povprečnega članka: “Družba nima nikoli koristi od povprečnežev“.  Menda sem drugič v življenju kliknil na “Spletno oko”, da bi prijavil prostaško hujskaški naslov, a sem pri ogledu kategorij odnehal.

Morda bi moral zadevo predlagati novinarskemu častnemu razsodišču. Morda pa sem bistveno preobčutljiv, psihično labilen in z naslovom pravzaprav ni nič narobe?

Kakor koli že, Telekomu Slovenije z vsemi njihovimi planeti in sateliti tukaj uradno sporočam, da se imam trenutno za podpovprečneža in izgubljen primer. Zato bom Bimbo še nekaj časa krotko plačeval njihove mesečne račune, le boniteto te državne d.d. bom v svojih evidencah močno znižal. Recimo na BB- z negativnim trendom.

Upam pa, da se mi bo nekega dne vzbudila samozavest, a ne bo prerasla v napuh, in se bom zato nenadoma počutil popolnoma enakovrednega sleherniku in zatorej povsem povprečnega. Tistega dne boste zagotovo izgubili enega bedno povprečnega plačnika. Česar najbrž ne boste niti opazili, saj od mene delniška družba Telekom Slovenije ne bo imela nobene koristi več.

Kaj je zdaj to? Kdo tako nesramno laže v tej deželi in v teh hudih časih?

Nihče. Saj Koper morda ni en sam, ampak sta vsaj dva? Do tega spoznanja sem po naključju prišel že pred nekaj časa, a sem ga pustil vnemar, dokler me ni nanj danes spomnila glavna vest na Siolovi vstopni strani. Pa sem se malo poigral s funkcijo print screen.

Od prenove vremenarskih funkcij na Siolu je namreč možno z izbirnikom priklicati vse sorte čudne kraje. Tudi take z zelo domačimi imeni. Na primer Koper v Burkini Faso, ki je tako majhen ali skrit, da vam ga gugelj-meps ne pokaže, ga pa omenja celo slovenska wikipedija. Siol danes za afriški Koper kaže prav obetavno vremensko napoved vse do konca tedna. Poglejte in se pogrejte:

To pa še ni vse. Dvojnih, trojnih itn. agentov je še kar nekaj. Siol ponuja tudi Koper v Turčiji in Indoneziji. Potem Brnik, ki ga imajo tudi Čehi, Makedonci in Poljaki. Kamnik se najde še v Albaniji in Iranu, v Piranu imamo lahko vedno toplo, saj v zimskih mesecih lahko izberemo vremensko napoved za Pirane v Iranu, Pakistanu ali Turčiji. Najlepše temperature te dni kaže tisti v Senegalu:

Kadar pa vam je pri nas prevroče, se lahko ohladite z virtualnim skokom v Pivko. Pivko v Rusiji. Pri Arhangelsku. Tam je zdaj takole vreme:

Zdaj veste, s čim se lahko pozabavate npr. čez dva meseca. Tistim, ki pogosto kukajo na Siol, za 1. april prenastavite kraj za vremensko napoved. Ker na prvi strani pokaže le ime kraja, temperaturo in ikono ne pa tudi države, se iz tega lahko izcimi še kaj zabavnega.

Morda lahko vrli primorski elektrikarji na račun rekordno nizkih temperatur v Pivki in okolici izvlečejo še kakšen poseben dodatek k plači.

Lepo se imejte in glede na vreme posebno pazite na zdravje.

Takole je izgledal plen, ko smo ga pred časom prinesli domov z izleta v Prekmurje. S plastično vrvico zavezan žakelj (ali morda bolje velik škrnicelj) moke. Domače. Ostre, ker takšne takrat nismo imeli na zalogi. Poleg je tudi manjša vrečka s proseno kašo.

Zdaj je žakelj/škrnicelj prazen. Moka je bila dobra. Zapisal bi celo odlična, če bi se hotel delati, da zares prepoznam razločke. Pa jih ne. Moko smo pretežno pretvorili v palačinke.

S proseno kašo je bilo nekaj več težav, saj v družini ni tako splošno sprejemljiva kot palačinke in podobne sladkosti. Kar sem kupil sam, sem moral tudi pojesti bolj ali  manj sam.

Zdaj bo treba spet enkrat zaviti proti Prekmurju. Tudi po moko iz Babičevega mlina pri Veržeju. Je lep in zanimiv za pogledat. Tudi na tej Burgerjevi širokopotezni fotografiji.

vir

Meni je bilo všeč, ker mlinarki nista bili prav nič ljubeznivi do radovednih prišlekov, ampak sta z zmerno čemernostjo opravljali svoje delo. Saj prav to smo želeli videti. Narejene nasmeške naj razkazujejo drugje.

Všeč mi je tudi bilo, ker v tistem toplem trušču razen obeh mlinark ni bilo prav nič v akciji. Cenik na steni, žaklji in vrečke na polici. Kdor želi akcijo, naj gre h korporacijskim mešetarjem ali v adrenalinski park.

Zavijte tja, če boste kaj hodili mimo. Vstop je menda gratis. Domov pa nikar ne hodite praznih rok. Zajemanje moke iz takega škrniclja je nekaj posebnega, zelo staromamastega.

Med prazniki smo se sprehodili navzgor in proti severu. Do meje. Prebili smo se iz smoga in megle, a ostali pod oblaki. Ti so se razprli šele po našem sestopu.

V vlogi izvenproračunske državljanske pobude smo šli preverit, kateri očitki ali pohvale koče na Ljubelju, ki so zapisani na hribi.net držijo, kateri pa ne. Menim tudi, da se za Ljubljančane spodobi občasno obiskovati kraje s podobno ljubkimi imeni.

Tak je bil pogled v južno daljavo s stare ljubeljske ceste.

Tako skoraj črno-belo je bilo videti tam doli, kjer je bil nekdaj smučarski vrvež. V koči na Zelenici so vabili na cenovno ugodno silvestrovanje. Nas tokrat niso zvabili, ker smo imeli vse že načrtovano. Mi je pa ta opcija ljubša od kakšnega “gala” silvestrskega semnja v boljšem hotelu.

Tako pa izgleda severna republika, ko jo uzreš skozi prepišna ljubeljska vrata, ki imajo na mejnem kamnu z naše strani še zdaj vklesan napis St. Germain. Počutil sem se jako pametnega, ker sem edini vsaj megleno vedel, kaj to pomeni.

Prav tako zanimivi so pravokotni goloseki na avstrijski strani, da zadeva na hitro izgleda kot vinogradi.

.

Aja, koča… Luštna, lesena, topla. Kot vedno polna ljudi, eni smo samo pili, drugi so tudi jedli, dve gospodarici ljubeznivi, pečka lepo greje, čaj dober (ja, stvar okusa in žeje), imajo razglednice in sploh.

Na poizvedovanje o kontroverznih legendah o oskrbniku mlajša gospodarica z nasmehom pove, da ima mož včasih res svoje dneve. In da je malo pred nami odšel. Brez boja, brez posledic. Meni je bilo že tretjič tam gor prav lepo.

Dol grede gre hitreje kot gor (slaba ura z zajemanjem sape in pritiskanjem sprožilca), nekaterim je šlo pa še hitreje. Ker so se po uborni beli odeji spuščali na saneh.